Ob 100. obletnici smrti nekdanjega avstroogrskega vladarja Franca Jožefa I., iz različnih družbenih sfer, celo strokovne javnosti, prihajajo čustveno obarvani komentarji v smislu »kako je bil nekdanji cesar pri srcu našim prednikom«, čeprav naj bi jim v resnici vladal s trdo roko. Pradedom je krulilo po želodcu, a so imeli kljub temu dovolj energije, da so svojemu preljubemu vodji na čast prepevali izumetničene, baročno obarvane stihe. Očitno Slovenci radi živijo v laži, saj podoben pojav poznamo tudi iz novejše zgodovine, ko je ljudi nagon po preživetju gnal preko italijanske meje v Trst po banane in oblačila, a so kljub temu z največjo predanostjo v spomladanskem času prirejali razne »športne procesije« proti Beogradu in enoglasno recitirali hvalnice na čast svojemu Lordu in ostalim rdečim baronom. Pri vsem skupaj pa se najbolj tragikomično zdi dejstvo, da je še dandanes naša demokracija precej zelena in neužitna, saj nostalgije po »dobrih starih časih« še vedno nismo preboleli.
Slovenci so bili nad avstro-ogrskim trinogom navdušeni?
To, kako priljubljen je bil v resnici pokojni cesar Franc Jožef, je pravzaprav težko reči. Dokler je bil še živ in je monarhija vsaj za silo funkcionirala, so bili Slovenci menda s svojim absolutistom še kar zadovoljni, čeprav so po drugi strani nad slovenskimi politiki kar naprej godrnjali. Šele tedaj, ko je vladar preminil in je bila malce pozneje »pokopana« tudi Monarhija, pa so njegovi nekdanji najbolj goreči pristaši »ploščo preprosto obrnili« in svoja »propagandna trobila« obrnili v obratno smer, da bi se na takšen način prikupili novim despotom. V praksi se je to med drugim kaj kmalu pokazalo z zamenjavo imena ceste v Ljubljani, ki je bila najprej poimenovana po pokojnem avstrijskem cesarju, nato pa dobila ime po novem monarhu – Aleksandru Karađorđeviću.
Pred njim so klečali kot pred monštranco
A barve je, kot kakšen kameleon, tako očitno baje menjal le del slovenske družbe, saj naj bi številni Slovenci svojemu vladarju za časa njegovega življenja iskreno izkazovali pripadnost in naklonjenost, kar so med drugim dokazovali s tem, da so nekaj svoje pobožnosti iz božjih hramov navlekli kar na ulice in trge, ko se je cesar mudil na obisku v Ljubljani – mnoga dekleta so padala na kolena, kot bi klečala pred najsvetejšim, ko se je monarh peljal mimo njih v svoji kočiji. Poleg tega so množice svojega gospoda pozdravljale z bučnimi vzkliki »Živel!«. Prebivalci naših krajev naj bi imeli v svojih domovih celo izobešene slike s cesarjevo podobo. S habsburškim duhom je bilo tedaj prežeto tudi celotno dnevno časopisje in kultura, zato je vsa dežela na nek način dihala skupaj z dunajskim dvorom.
Antična zgodba se ponavlja
Cesar je slovenske kraje večkrat obiskal, prvič že leta 1850, pozneje pa še nekajkrat, med drugim leta 1883, ob praznovanju 600. obletnico prihoda Štajerske in Kranjske pod habsburško oblast. Ob vsakem takšnem obisku so se vzdolž poti in železniških prog zbrali ljudje od blizu in daleč, da bi pozdravili svojega oblastnika, mesta v katerih se je monarh mudil, pa so bila nadvse slovesno okrašena. A takšen kult osebnosti ni pravzaprav nič posebnega in je bil poznan pretežni del človekove zgodovine. Tako je bilo namreč že v času Rimskega imperija, ko so se ljudje klanjali pobožanstvenemu cesarju in tako je bilo pozneje v Rimsko-nemškem cesarstvu. Tudi ob prihodu Napoleona v naše kraje se razmere niso prav nič spremenile. Tudi tedaj, ko so našim krajem zavladali Karađorđevići, se je »religiozno čaščenje« vladarjev zgolj nadaljevalo. Tako je tudi avstrijski gospodar ustvaril neko »kultno« vzdušje ter si pridobi privržence, ki so ga slavili bodisi iskreno, bodisi hinavsko. So pa bili seveda tudi takšni, ki so oblast iz dna srca prezirali, ali pa bili do svojih oblastnikov malodušni in niso čutili kakšne posebne pripadnosti niti lastni državi.
Slovence je »uročil« z očetovskim šarmom
A glede na to, da si je avstrijski vladar vsaj na zunaj uspel pridobiti več kot očitno popularnost pravega pop zvezdnika, se v njegovem konkretnem primeru pojavlja vprašanje na kakšen način je to dosegel. S čim si je nekdanji monarh prislužil takšno ljudsko hvalo, z ozirom na to, da se je večina Slovencev v tistem času iz dneva v dan spopadala z revščino, cesar pa tako rekoč ni imel na razpolago nekih pravih rešitev za ta pereči problem. Prav naše dežele so namreč veljale za obubožano periferijo Imperija. Razlaga za to se morebiti skriva v tem, da je cesar v očeh javnosti znal izločiti sebe iz vladajoče garniture, ki je krojila politično dogajanje v državi. Ljudje so namreč nesposobnost pripisovali predvsem ostalim politikom, ki so s Francem Jožefom tako ali drugače sodelovali, medtem ko je cesarju uspelo preprosto rajo »uročiti« s svojim očetovskim šarmom in se na takšen način »distancirati« od vsega slabega ter celo zavihteti na piedestal vsesplošne priljubljenosti. Zanimivo se zdi dejstvo, da je celo med slovenskimi izobraženci prevladovalo prepričanje, da je cesar našemu narodu absolutno naklonjen, težavo pa predstavljajo njegovi oporečni sodelavci.
