Krvave dežele, »Bloodlands« je skupno ime za dežele od Baltika do Črnega morja, med Nemčijo, Češko, Slovaško in Romunijo na jugo zahodu ter Rusijo na severu zahodu, kjer je bilo v nasilju med drugo svetovno vojno pokončanih 14 milijonov domačih ali pa privedenih civilistov: Judov, Poljakov, Belorusov, Rusov, Baltijcev, Ukrajincev in neoboroženih nemških ali sovjetskih ujetnikov. Za Krvave dežele jih je krstil, v svoji nedavni uspešnici z istim imenom, znani profesor zgodovine na univerzi Yale v ZDA, Timothy Snyder.
Posebna vrednost knjige, ki je vzbudila veliko pozornosti in pohval, je v nekaterih novih podatkih, ki so postali dostopni šele po padcu Berlinskega zidu, predvsem pa v ugotovitvi, da najštevilčnejše civilne žrtve Velike vojne med Hitlerjem in Stalinom niso ne Nemci, ne Rusi, ampak Judje (5,4 milijonov) in narodi Krvavih dežel. Preko teh pokrajin so se v letih 1939-45 pomikale tri armade: napredujoča in umikajoča se nemška ter zmagovita Stalinova armada. Vsaka je izkoristila priložnost za izpeljavo svojih morilskih načrtov, v katerih so bili pri Hitlerju v prvi vrsti Judje in ruski ujetniki, pri Stalinu pa (pogosto navidezni) sovražniki socializma. Oba sta videla v območju »Krvavih dežel« žitnico, vsak svojega imperija. Če bi Hitlerju uspelo bliskovito premagati Stalinovo armado, bi po njegovem načrtu v prvi zimi pomrlo 30 milijonov prebivalcev Krvavih pokrajin in Rusov, veliko večino (predvsem Rusov) pa bi preselili za Ural. Ker mu Moskve in Stalingrada ni uspelo osvojiti, je ubijanje izvajal s stradanjem, streljanjem nad jamami in jarki ter v plinskih celicah. Le v drugem obdobju vojne so se nekateri ujetniki rešili s tem, da so jih Nemci uporabili kot delovno silo za svojo vojno industrijo.
Hitlerjev način ubijanja. Zanimivo je, da so Nemci “ubijanja” izvajali predvsem v Krvavih deželah. V evropski zavesti je Auschwitz do nedavnega veljal za osrednji primer tega načina ubijanja. Njegova posebnost je v tem, da so bile plinske celice in krematoriji pridruženi delovnemu taborišču, kjer so vzdrževali pri življenju za delo sposobne (pogosto ujetnike) tako dolgo, dokler niso omagali in so jih nato pomorili v plinskih celicah. V ostalih manj znanih krajih, kot so Chelmno, Belzec, Sobibor in Treblinka so žrtve pripeljali naravnost v plinske celice. Ob koncu vojne so vsa ta morišča zasedli Sovjeti in podatki o njih so ostali tajnost.
Stalinov »Veliki teror« in »Velika lakota« v Ukrajini. Stalin je pri utopičnem načrtovanju svojega imperija videl prvo oviro v ukrajinskih (vele)posestnikih, kulakih. Sklenil jih je pomoriti z lakoto, njihove pridelke pa izvoziti. Ta morija in nasilje nad Ukrajinci, kot narodom, je doseglo višek leta 1933, ko je »Veliki teror«povzročil »Veliko lakoto«. Skupaj je od lakote umrlo okrog 3 milijone ljudi. O grozotah, ki so spremljale to nepredstavljivo zlo, govori dejstvo, da se je med ljudmi v tem času razširilo celo ljudožerstvo. Sodno je bilo zaradi tega preganjanih več kot tisoč primerov. Snyder navaja pretresljiv primer, ko je skupina mladostnikov s telesa svojega umirajočega prijatelja, skupaj z njim rezala njegovo meso in ga uživala.
Grozote med Drugo svetovno vojno. Nenapadalni pakt med Hitlerjem in Stalinom in napad na Poljsko jeseni leta 1939, ter njeno razkosanje, sta pokazala veliko podobnost med obema diktatorjema. Oba sta morila poljsko intelektualno elito (Katyn), Stalin poleg tega še ideološke nasprotnike, Hitler pa Jude. Po letu 1941, ko so Krvave dežele prečkale omenjene tri fronte, so Nemci najprej nadvse kruto morili predvsem Jude in Poljake ter vojne ujetnike, pozneje pa kot povračilo za partizanske akcije, vse prebivalce Krvavih dežel. Vseh njihovih civilnih žrtev je bilo okrog 4,7 milijona. V obleganih sovjetskih mestih pa je od lakote dodatno pomrlo okrog milijon prebivalcev. Stalinovi represivni organi, ki so imeli z ubijanjem neoboroženih prebivalcev že veliko izkušenj, so Nemce po krutosti prekašali. Množico vojnih ujetnikov so npr. preprosto obdali z bodečo žico in jih prepustili usodi, brez vode in hrane. Po vojni je Stalin s svojim morilskim čiščenjem »sovražnikov socializma« nadaljeval vse do svoje smrti leta 1953, ko je načrtoval še eno temeljito morijo nad Judi, vendar ga je smrt prehitela.
Delitev plena. Ob koncu druge svetovne vojne je Stalinu, zmagovalcu na vzhodni fronti, ob pristanku Zahodnih sil, uspelo uresničiti na terorju zgrajeni imperij. Z vključitvijo Ukrajine, Belorusije in baltskih držav v Sovjetsko Zvezo je do skrajnosti razširil meje svoje države. Obdal se je še s sateliti: Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko, (Jugoslavijo), Češkoslovaško, Vzhodno Nemčijo in Poljsko. Teror se je Stalinu tako za nekaj časa obrestoval. Preteči je moralo skoraj pol stoletja, da ga je zgodovina postavila na mesto ob Hitlerju in ga z njim izenačila. Oba sta s terorjem gradila »socializem«: Hitler za izbrano raso, Stalin pa (vsaj navidezno) za izbrani socialni razred.
Foto: Wikipedia
