Kritika konservativna: Ohraniti, pustiti, spremeniti. Metafora v političnih nazorih

O smislu konservativizma je bilo rečeno mnogo premišljenih stvari. Veseli me, da je urednikom Kritike konservativne uspelo spodbuditi plodno politično razpravo. Še toliko bolj sem vesel, da se ta debata ne izreka o dnevni politiki ali o groteskah geopolitike, temveč o principih razmišljanja o politiki. Seveda, politični principi morajo biti vedno izdelani z ozirom na posebno, z ozirom na specifične primere političnega delovanja. Toda Kritika konservativna je eden izmed redkih portalov, ki nabor teh zgledov ni omejila na slovensko strankarsko pahljačo.

K tej debati bi rad dodal svoje razmišljanje o konservativnosti kot svetovnem nazoru. Če prav razumem, je definicija tega izraza ostala sporna. To nas navsezadnje ne bi smelo presenetiti. Izraz, kot je »konservativnost« – izraz, podvržen polemični taktiki, agitatorski rabi, filozofskemu navdihu –, nosi v sebi celo serijo pomemskih plasti, ki se jih ne da zajeti z izčrpno opredelitvijo. T. S. Eliot ni konservativen na isti način kot Paul Claudel, John Updike gotovo ni isti tip konservativca kakor Jacques Maritain. Toda kljub temu mislim, da obstaja nek smisel konservativnosti, skupen vsem ljudem, vsem politikam, vsem piscem, vsem ready-made političnim stališčem, ki se opisujejo kot konservativni. Konservativec je vedno nekdo, ki hoče ohranjati.

Abstraktno, kajne? Zdi se mi, da ne. Hans Blumenberg, filozof in zgodovinar idej, je menil, da je poslednji smisel vsake velike pojmovne konstelacije neka metafora. S tem ni imel v mislih analogij, ki nam pomagajo pri učenju ali poučevanju rabe nekega izraza, temveč metaforo kot temelj samega razumevanja, doumetja smisla nekega pojma. Vedeti, kaj pomeni nek pojem, pomeni znati uporabljati metaforo, ki leži v osrčju njegovega pomenskega blodnjaka. Kaj bi bila torej metafora v ozadju pojma konservativnosti? Seveda, ni nam treba seči dlje od besede same: osnovna metafora pojma konservativnosti je predstava konzerviranja, ohranjanja. Kot je izvrstno pokazal Opazovalec Rudolf, moramo vzeti to prispodobo zares, prignati jo moramo do njenih skrajnih konsekvenc. Konservativca moramo misliti kot nekoga, »ki mu gre za ribo, in ne za konzervo«, pravi Rudolf v sijajni karakterizaciji, ki pa znova ni le pomožna analogija, temveč privilegiran način razumevanja pojma konservativnosti.

Trije nazori, tri ponazoritve

Konservativec je torej nekdo, ki hoče ohranjati. Ko konservativec deluje, princip svojega delovanja razume kot težnjo po ohranjanju. Če ga vprašamo, zakaj je podprl uvajanje strožjih členov v kazenski zakonik ali se v javni polemiki postavil na stran Cerkve, bo odvrnil, da je hotel ohranjati. Vendar konservativizem ni edina politična pozicija ali princip političnega delovanja, ki svoj smisel črpa iz neke prispodobe. Leta 1751 je markiz d’Argenson v reviji Journal économique objavil slavno anekdoto, po kateri naj bi neki poslovnež – danes, v Sloveniji, bi rekli gospodarstvenik – na vprašanje finančnega ministra Colberta, kaj lahko država stori za promocijo gospodarstva, preprosto odvrnil: »Laissez-nous faire«, »Pustite nam delati.« Vemo, da se je iz te zgodbe rodilo geslo modernega liberalizma, skrajšani »laissez-faire«,»pustite delati«. Tako kot konservativec razume svoje politično delovanje preko nazorne prispodobe ohranjanja, tako tudi liberalec za svoj princip postavi neko metaforo. Liberalec je tisti, ki pri svojem delovanju pusti ali dopušča, da stvari grejo svojo pot.

Tema principoma političnega delovanja pa moramo dodati še tretje načelo. Zasilno bi ga lahko imenovali »progresivizem«. Osnovna metafora, s katero zagovornik progresivizma razume svoje politično delovanje, je dobro znana, morda še bolj kot konservativna metafora ohranjanja in liberalna paradigma dopuščanja. Progresivizem hoče spreminjati. Stvari, s katerimi srečuje v družbenem in kulturnem življenju in s katerimi se mu zdi vredno ukvarjati na političen način, naprednjak noče niti ohranjati v trenutnem stanju niti pustiti iti svojo pot, temveč jih želi predrugačiti. Naprednjak hoče prekiniti z obstoječim stanjem. Rad bi problematiziral trenutna razmerja moči, pod vprašaj bi postavil pozitivni politični red, radikalno transformiral družbo, premislil parlamentarno demokracijo. Rečeno na kratko – vendar nič manj metaforično – progresivizem hoče spreminjati. To generično ime, »progresivizem«, uporabljam zato, ker razumevanje politike kot dejavnosti spreminjanja združuje kar najširši spekter različnih političnih prepričanj. Sega vse od prosvetljenih, človekoljubnih družbenih projektov v stilu Alberta Schweizerja, sindikalnih gibanj in pobud za emancipacijo posamičnih identitetnih skupin, vse do scientističnih utopij à la Saint-Simon, mastodontskih socialnih držav dvajsetega stoletja in revolucionarne politike v najožjem smislu besede. Raznorodni politični projekti, nedvomno. Toda srečujejo se v skupni točki: njihovi agensi razumejo smisel svojega političnega delovanja – in s tem politike nasploh – skozi metaforo spreminjanja. Politika je zanje v prvi vrsti vzrok neke transformacije, neke »change we can believe in.«

Mimogrede naj opozorim, da se na progresivizem ne veže zgolj metafora spreminjanja. Druga ključna prispodoba, ki jo poudarja zlasti liberalna kritika progresivizma – ali vsaj njegovega etatističnega dela – je predstava posega, intervencije. Progresivizem hoče poseči v zadeve, ki se mu jih zdi vredno »popraviti na bolje«, pri čemer pa nujno spregleda, da so te zadeve – denimo kulturna proizvodnja in ekonomska okolja – do sedaj povsem brez težav obstajale samoniklo, same iz sebe, brez pomoči nekega zunanjega razuma, in da, drugič, njihova nadaljnja eksistenca temelji prav na tem, da bodo lahko še naprej delovale spontano. Quieta non movere: stvari, ki same po sebi vodijo mirno, gladko eksistenco, ne kaže premikati. Z eno besedo, tem stvarem je treba pustiti biti. To bi bilo jedro liberalne kritike progresizma, v katero pa se ne bomo podrobneje spuščali. Za nas je pomembna zlasti opozorilo, da se na bistveno metaforo progresizma, namreč na dejavnost spreminjanja, veže tudi neka druga prispodoba, namreč prispodoba poseganja.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.