Stvarjenje, učlovečenje in vstajenje so pojmi, ki presegajo človeka. O njih lahko človek razpravlja in razmišlja, a Boga bo, vsaj v osnovi, vedno čutil in doživljal v duhu lastnih medosebnih in družinskih odnosov. Vprašanje o Bogu ponuja človeku nov začetek v trenutkih, ko je najtežje. Mar ni to vstajenje.
Ali je Kristus res vstal?
Še danes je v zraku vprašanje, ali je Kristus vstal od mrtvih? Večkrat slišim po medijih, da tudi mnogo, sicer verujočih, ne verjame oz. veruje v to skrivnost. Mislim si, da to ni nič posebnega ali čudnega, saj gre za osebne razloge, da je temu tako. Velikonočni praznik je stvar osebne vere, ki je odvisna od mnogih subjektivnih dejavnikov in doživljanj posameznika.
Da bi Kristus, kot božji sin, lahko vstal ob mrtvih, mora najprej obstajati bog. Novodobna znanost je idejo vsemogočega boga najprej ukinila, a je z novimi relativnostnimi in kvantnimi spoznanji boga kmalu rehabilitirala. Zgovorna kritika boga je prišla iz krogov psihoanalize in filozofije. Nekateri intelektualni geniji, kot sta bila Sigmund Freud in Ludwig Feuerbach, so trdili, da je bog psihični konstrukt človeka. Navedeno trditev lahko vzamemo za resnično in s pomočjo psihologije razložimo vprašanje obstoja boga. Pravzaprav so imeli ti misleci (vsaj delno) prav, a je pri tem nenavadno, da bi se nekdo tako močno ukvarjal s vprašanjem boga, če je bog popoln nesmisel oz. stvar človeške patologije.
Ne le psiha, ves človeški razum je tisti, ki predpostavlja Boga
Človeštvo je v tisočletjih oblikovalo različne predpostavke o obstoju boga. Ne le psiha, ves človeški razum je tisti, ki predpostavlja boga. Človek, kot bitje čutenj, išče in hrepeni po bogu, lahko pa ga tudi zanika, isto tako iz psihičnih razlogov. Za Friedricha Nietzscheja je bil bog mrtev in najbrž je malo takih, ki bi kdaj tako ne mislili ali doživljali. Potem je tukaj še telo, ki pomni boga. To je odgovor na svetopisemsko poročilo, da je bog stvarnik ustvaril človeka po svoji podobi. Če telo ne pomni boga, od kod človeku intelekt in ideja o bogu? Človeštvo nima odgovorov o nastanku živega sveta, predvsem pa o čudežnem nastanku višje (človeške) vrste, kar je čista anomalija.
Naslednja anomalija je učlovečenje boga, ki je edino smiselno nadaljevanje stvarjenja sveta. Kakšen bog bi to bil, ki se ne bi zmenil za svet, ki ga je ustvaril? Če je bog ustvaril svet in če je vreden tega imena, potem mora biti prisoten. Zato se je učlovečil v telesu človeške matere. Morda bi bilo lažje verovati v »supermena«, a se je bog izenačil s človekom, zatorej bi mogel vedeti, kako je biti človek. Lahko, da je to nespamet ali pohujšanje, a ta možnost je bila razodeta z Jezusom Kristusom. Vendar to ni bila zadnja poteza boga.
Vprašanje o Bogu ponuja človeku nov začetek v trenutkih, ko je najtežje
Jezus je namreč, preden je trpel, obljubil, da bo ostal s človekom za vedno. V telesu, pri evharistiji v podobi kruha. Da bi to lahko bilo res, je moral vstati od mrtvih. Absurd ali vera? Kamera na grobu, če bi takrat obstajale, najbrž ne bi posnela ničesar, niti ni bilo takrat v zraku, da bi naj Jezus vstal od mrtvih. Vsa zmeda in pomanjkanje dokazov, ki so ju pustili apostili, govorijo o neki realnosti, v kateri živi človek. Kdo bi sicer verjel v pravljice izpred 2000 let?
Stvarjenje, učlovečenje in vstajenje so pojmi, ki presegajo človeka. O njih lahko človek razpravlja in razmišlja, a boga bo, vsaj v osnovi, vedno čutil in doživljal v duhu lastnih medosebnih in družinskih odnosov. Podobe o bogu in božjih osebah so tako žive in naravne, kot da bi bile odslikava človeških odnosov. Zato ima bog toliko obrazov … strog, mrtev, oddaljen, upokojen, krivičen, maščevalen, nesmiseln, ljubeč, trden, zaupljiv, milostljiv … kolikor je človeških zgodb. Če se zalomijo in razbolijo človeški odnosi, zakaj se ne bi tudi odnos do boga. Z odnosi se namreč vse začne in konča, tudi vprašanje o bogu, ki nikoli ne odneha in ponuja človeku nov začetek v trenutkih, ko je najtežje. Mar ni to vstajenje.
Gregor Greif je terapevt na Centru za individualno, zakonsko/partnersko in družinsko terapijo Upanje
