Na drugo januarsko nedeljo smo že dolga leta priča tradicionalnemu »romanju« v Dražgoše na zbor t.i. slovenske politične »stare levice«. Žal, so si »varuhi revolucionarnega izročila« prisvojili tudi ta žalostni kraj narodovega spomina, kjer so Nemci med vojno pobili 41 domačinov. Kot so nas učili v šolah in tako večinoma še vedno učijo, je bil Cankarjev bataljon konec decembra 1941 na Gorenjskem zelo aktiven v boju proti nemškemu okupatorju. Na začetku januarja 1942 so se partizani nastanili v Dražgošah, vasi nad Selško dolino. Neprimerno močnejše nemške enote so vas tri dni napadale, od 9. do 11. januarja 1942. Po partizanskem umiku na Jelovico so Nemci vkorakali v Dražgoše, pobili moške prebivalce, ženske in otroke pa odgnali v koncentracijska taborišča ter vas razstrelili.
O (ne)potrebnosti dogodkov v Dražgošah je bilo prelitega že veliko črnila, a kar ne sodi v spekter »ohranjanja pridobitev revolucije« je na Slovenskem očitno obsojeno na utišanje ali odrivanje na rob in pozabo. Nenazadnje je obsežen spominski zapis na tiste žalostne čase pred tremi leti objavil tudi tednik Družina (10. januar 2010) izpod peresa domačina Franca Kavčiča. Zelo povedni so že stavki ob zaključku njegovega pričevanja.
»Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše in ljudi, je izmišljen in neresničen. Resnica je, da je bila vas Dražgoše izbrana načrtno, da so partizani s tem izzivali Nemce. Ko pa so Nemci zasedli vas, so partizani »stisnili rep med noge« in pobegnili na Jelovico, ljudi pa prepustili na milost in nemilost Nemcem. Če tisto zimo 1941/1942 ne bi bilo meter in pol snega, bi se ta neslavna bitka končala v pol ure ali največ v eni uri.«
Nisem zasledil, da bi g. Kavčiča, pričo dogodkov, kdo javno obtožil laži oz. vsaj nepopolnega pričevanja. Ne, njegovim besedam je sledil molk. Kako tipično za slovenske razmere! Ko nekdo, najsi bo zgodovinar ali pričevalec, slednji torej neposredni udeleženec preteklih dogodkov, zapiše drugačno videnje od »uradno zapovedane resnice«, je obsojen na molk ali osebno diskreditacijo, ki navadno nima nič skupnega z izpovedanim ali zapisanim.
Prav tako živahno kot v Dražgošah je vsako leto meseca februarja v zadnjih desetletjih v naseljih med Komnom in Branikom (nekdanjim Rihemberkom) na Primorskem. Le manj je medijskega pompa, saj je tako pač določeno v hierarhiji partijskega spomina in pomembnosti dogodkov. Različni krajevni organi se spominjajo »slavne« partizanske akcije, ki je razpoznavnost teh krajev ponesla po Sloveniji. Kaj se je zgodilo pred skoraj sedmimi desetletji v krajih, ki jih lahko imenujemo tudi »primorske Dražgoše« prav zaradi partizanskega nerazumnega izzivanja močnejšega sovražnika?
Partizani iz 3. bataljona Južnoprimorskega odreda so 2. februarja 1944 iz zasede napadli motorizirano oskrbovalno kolono nemške policije in italijanskih fašistov pri Dovcah med Komnom in Branikom (Rihemberkom). Poveljeval jim je Anton Šibelja Stjenka (1914–1945), poznejši narodni heroj. Ob tem je bilo ubitih okrog devetdeset nemških in italijanskih vojakov, točna številka pa še danes ni znana. Partizani so pobili tudi vse ranjence, ki so obležali, poveljnik Stjenka pa se je zmagoslavno fotografiral na mestu spopada. Mrtva trupla so slekli in sezuli, naložili na tovornjake, polili z bencinom in jih sežgali. Partizani so se po spopadu umaknili. Po pripovedovanju domačinov naj bi nekemu vojaku uspelo pobegniti v Trst, kjer je poročal o surovosti partizanskega početja. Po nekaterih pričevanjih so se partizani znesli nad nekaterimi trupli, tudi z rezanjem spolovil, kar naj bi bil razlog za tako ostro in obsežno nemško povračilno akcijo.
Sam boj je v svojih spominih opisal tudi takrat šestnajstletni partizanski borec in udeleženec spopada Virgil G., doma s Krasa. »Okoli dvanajst italijanskih vojakov, kot sem omenil, se je predalo. Niso jih pustili živeti. Usmrtili so jih barbarsko, za kar je verjetno razlog, da se je nekaj dni kasneje sovražnik maščeval nad civilnim prebivalstvom.«
Nemško maščevanje je bilo strašno, verjetno jih je dodatno razbesnel pogled na zoglenela in onečaščena trupla. Čez dva tedna so se surovo spravili na domačine, predvsem nad njihovo imetje. Po pripovedovanju domačinov se je izkazal tedanji komenski dekan Viktor Kos (1899–1987), ki mu je uspelo Nemce odvrniti od še hujših represalij. Požgali so Komen, Branik in okoliške vasi, samo v Braniku je zgorelo 213 hiš. Več kot tisoč domačinov so izgnali v Nemčijo. O teh žalostnih dogodkih najdemo zapis tudi v farni kroniki, ki jo je pisal Alojzij Novak, dekan v Črničah v Vipavski dolini: »Danes je nad Rihenbergom sodnji dan. Strašen dim se vali iz sosednje doline, vmes pa poka in grmi orožje. Pravijo, da gori vas sama okrog cerkve in več frakcij po dolini proti Dornbergu zlasti Cvetrož /…/ Partizani pa so pravočasno pobegnili, kakor vedno in jih je sedaj spet polna naša dolina, dokler tudi tu ne bo zgorela kaka vas. Res hudo nas tepe Bog po ljudeh.« (15. februar, 1944)
Hkrati je zanimiva tudi izjava, ki jo je podal dr. Joža Vilfan (1908–1987), sicer podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega sveta za Slovensko primorje in član Avnoja. Dne 19. februarja 1944 je v bližnjem Dornberku glede požganega Branika izjavil: »Žrtve morajo biti!«
Dekanu Kosu so Nemci dovolili, da se lahko umakne na varno, a je odgovoril: »Kamor gredo ovce, bo šel tudi pastir.« Skupaj z dekanom je v Nemčijo odšel tudi kaplan Mirko Rener (1919–1993). Dekan Kos se je izkazal tudi v Nemčiji, kjer je neutrudno skrbel za svoje župljane, predvsem za otroke in bolnike. Namesto zahvale oblasti si je po vojni prislužil nadzor in šikaniranje tajne politične policije Udbe.
Osnovna šola Komen je po drugi svetovni vojni dobila ime po narodnem heroju Antonu Šibelji Stjenku. Po osamosvojitvi Slovenije so sicer v javnost prodrli posamezni glasovi, ki so zahtevali preimenovanje šole, a ostalo je po starem. Danes vsaj Občina Komen teh žalostnih dogodkov ne praznuje več kot svoj občinski praznik, je pa to še vedno v domeni Krajevne skupnosti Komen.
Povedno je nadaljevanje spominskega zapisa prej omenjenega partizanskega borca Virgila: »Tukaj bi vprašal domače prebivalstvo: Je bilo naše početje potrebno in koristno ali škodljivo. Lokalno gledano bi Nemčija propadla brez naše udeležbe.«
Pa pojdimo za konec spet na Gorenjsko, kjer bodo to nedeljo visoko vihrale zastave iz nekih drugih časov in donela bo pesem revolucije s pozivi na boj. »Svet stricev« je odločil, da bo letos slavnostni govornik v Dražgošah njihov dvorni zgodovinar. Da ne bo kdo rekel, da preteklost ni aktualna… Nastop lanskega govorca, t.i. »očeta naroda« in njegovo takratno etiketiranje vsepovprek, je »strice« stal dela politične moči (in oblasti). Bo letošnji izbor pomenil prelom ali vsaj začetek konca z desetletji pripovedovanja neresničnih in prirejenih zgodb?!
