Matej Kovač se večino svoje kariere ukvarja z neposrednimi tujimi investicijami. Ta čas je čIan uprave holdinga IUS Legal and Business Solutions BV, ki ima v lasti družbo IUS SOFTWARE v Sloveniji in na Hrvaškem. Pred tem je bil svetovalec za neposredne tuje investicije pri Mednarodni agenciji za zavarovanje investicij (MIGA) iz skupine Svetovne banke, deset let pa je vodil slovensko agencijo za gospodarsko promocijo in tuje investicije. Matej Kovač je univerzitetni diplomirani inženir fizike, na IEDC – Poslovni šoli Bled pa je končal študij menedžmenta. Od leta 2005 piše za časnik Finance kolumne z naslovom Kovačnica.
Kako z vidika možnosti za razvoj podjetništva ocenjujete trenutno poslovno okolje v Sloveniji?
Če gledamo zgolj administrativno plat slovenskega okolja, to je predpise države in delovanje njenih institucij, ki urejajo rojevanje, delovanje in umiranje podjetij, lahko skozi celo tranzicijo opazimo stalen trend izboljšav. Na področju ustanavljanja podjetij in regulacije trga je ta napredek bolj viden, na področju dovoljenj za gradnjo ali na področju ukinjanja podjetij (stečaji, … ) pa je malenkosten ali pa ga sploh ni. Ureditev prenehanja delovanja podjetja je povezana s slabo delujoče pravno državo in slabo zaščito malih upnikov. Slednje se nam zdaj, ko rabi gospodarstvo nove vlagatelje in svež denar, maščuje.
Če pa opazujemo slovensko poslovno okolje skozi prizmo poslovnih priložnosti in ocenjujemo, ali je to država, kjer se da delati dober posel, potem pa je jasno, da so se razmere močno poslabšale. Nižja kupna moč prebivalstva in države prinese svoje. Zapitek, nastal v obdobju visokega trošenja in zadolževanja, bo pač treba plačati.
Kako vidite vpliv davčnega sistema na kakovost poslovnega okolja?
Največje breme za slovensko konkurenčnost so davki in prispevki, ki so vezani na dohodke zaposlenih. To je problem predvsem za delodajalce, ki potrebujejo visoko usposobljene delavce in jih želijo tudi ustrezno finančno motivirati. Dolgoročno je to problem tudi za državo, saj se bo v Sloveniji opravljalo manj dejavnosti z visoko dodano vrednostjo in bo posledično baza, kjer se da pobirati davke, vse manjša. Trenutno je država v takem položaju, da te težave ne more rešiti, bi pa morala postati prioriteta, takoj ko se uravnotežijo javne finance. Davek na dobiček v Sloveniji je tudi ob napovedanem zmernem povečanju konkurenčen. Pametno bi bilo način uveljavljanja olajšav za raziskave in razvoj narediti še nekoliko bolj prijazen do podjetij in ga potem promovirati tudi pri tujih vlagateljih. Posredni davki, kot je davek na dodano vrednost (DDV), pa ne vplivajo bistveno na konkurenčnost gospodarstva. Bistveno bolj pa vplivajo na potrošnjo in standard državljanov.
Prav dvig DDV kot rešitev v zadnjem času spet predlagajo nekateri iz opozicije. Kaj bi to pomenilo?
Glede dviga DDV zagovarjam stališče da s povečevanjem davkov še nikomur ni uspelo zagotoviti blagostanja, pri čemer gre za katerekoli davke. ln postavljati povečevanje davkov v ospredje je zmeraj napačno. Na koncu, ko se vse druge možnosti izčrpane, je treba za zmanjšanje primanjkljaja povečati tudi davke, pri čemer je povečanje DDV glede vpliva na konkurenčnost gospodarstva najmanj škodljivo. Hkrati pa povečanje DDV in trošarin najbolj prizadene najrevnejše, podobno prav njih najbolj prizadene tudi višja inflacija. Pri tem seveda nekateri rečejo, da gre samo za nekaj evrov, vendar osebam z nekaj sto evrov prihodkov na družinskega člana nekaj 10 evrov pomeni bistveno več kot tistim v zgornjih dohodninskih razredih.
Kako pa je z dvigom prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, kot to zdaj predlagajo nekateri sindikati?
Na tem področju so obremenitve plač in delodajalcev v Sloveniji že zdaj v evropskem vrhu. Če pogledamo neposredne davke nasploh, je morda za povečanje prostor še na področju dohodnine, tj. osebnega posameznikovega davka, vendar pa bi morala biti rešitev na tem področju zelo kratkotrajna. Po mojem mnenju je morebitno povečanje dohodnine kvečjemu lahko orodje za uvedbo socialne kapice, kjer se stvari uravnotežijo, določen problem pa se rešuje s sorodnim orodjem. V višjih dohodninskih razredih se določi kapica za prispevke, na drugi strani pa se tem upravičencem odmeri nekaj višjo dohodnino. Reševanje težav pokojninskega, invalidskega in zdravstvene sistema s povečevanjem prispevkov, ki so že tako visoki, je škodljivo tako za konkurenčnost gospodarstva kot tudi za sisteme same. Vsako povečanje davkov ali prispevkov namreč ni nikoli zadnje povečanje. Permisiven odnos do povečanja davkov je slaba spodbuda tako za interesne skupine, kot za ponudnike storitev, ki se iz teh javnih blagajn financirajo.
Nasploh je odnos oblasti do davkov pomemben signal, ki vpliva na obnašanje podjetij in potrošnikov. Slovenija je, tudi tujini, v zadnjem desetletju pošiljala, kar spodbudna sporočila, saj davkov država ni povečevala, pač pa jih je zmanjševala. Tudi zdaj, v času krize, smo zadržani, kar se tiče povečanja davkov, kar menim, da je prav. Slabo pa bi bilo, če bi tako davčno politiko obrnili.
Kako v podjetju občutite zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in kaj menite o tem?
Sprejem zakona in njegova določila ocenjujem kot uspeh Vlade, saj je skupaj z interesnimi skupinami dokazala, da je sposobna obvladovati odhodkovno stran proračuna. Eden od največjih slovenskih problemov, ki je veljal pred sprejemom zakona je bil v tem, da je vsak, ki bi nam želel posoditi denar, hitro ugotovil, da vlada ni sposobna obvladovati javnofinančnih odhodkov. Zato je sprejem in uveljavitev zakona zagotovo pozitivna. Res pa je, da so tisti, ki jih je zakon prizadel, s tem nezadovoljni. Stopnja nezadovoljnosti in jeze je odvisna od tega, kako močno jih je zakon prizadel in koliko so sovražno nastrojeni do zdajšnje vlade.
V našem podjetju so seveda negativne posledice opazne, saj v manjšem delu naše storitve prodajamo tudi javnemu sektorju, ki sedaj zmanjšuje izdatke. Zmanjšal se je obseg storitev, ki jih prodamo, cen pa v podjetju tako ali tako nismo zvišali že skoraj deset let. Včasih gre zmanjševanje naročil javnega sektorja tudi na račun njegove učinkovitosti in pričakujem da se bo povpraševanje javnega sektorja stabiliziralo. Izgubljeno poskušamo nadoknaditi s povečano prodajo storitev na tujih trgih.
Na katerih trgih in kje boste poskušali ter kako boste nadomestili ta izpad prihodkov?
Predvsem s povečano prodajo storitev v hčerinskih podjetjih na tujem, delno pa tudi z novimi storitvami oziroma prilagoditvijo storitev različnim segmentom uporabnikov v Sloveniji. V podjetju se bomo potrudili najti predvsem nove vire dohodkov, saj je racionalizacija stroškov nenehen proces in tu ni več kaj dosti manevrskega prostora.
V podjetju ste zadolženi za razvoj poslovanja na Hrvaškem. Kakšno je gospodarsko stanje na Hrvaškem in kaj bo za slovensko gospodarstvo pomenilo, ko bo Hrvaška postala polnopravna članica EU?
Ker naše podjetje na hrvaškem ponuja pravne informacijske storitve že sam proces vstopanja povečuje povpraševanje po tovrstnih storitvah, sicer pa samo članstvo Hrvaške v EU ne bo pomembno vplivalo na poslovanje našega podjetja, to pa zato, ker je naše podjetje v tej državi pri svojem delovanju samostojno in se večino dodane vrednost ustvari na Hrvaškem.
Na splošno rečeno pa menim, da bo vstop Hrvaške v EU zelo koristen za slovensko gospodarstvo, saj bodo stroški poslovanja s to državo nižji, pa tudi tveganja bodo gotovo manjša.
Na osnovi naših izkušenj s tem trgom sicer lahko rečem, da je Hrvaška malo tvegana država. Plačilna disciplina v naši dejavnosti je namreč primerljiva s slovensko, kar seveda pomeni, da ni idealna, se pa znamo s to problematiko soočiti. Trg po naših izkušnjah deluje zelo podobno kot v Sloveniji. Posebno na področju izvoza storitev je Hrvaška za slovenska podjetja primeren trg, kjer se z razmeroma nizkimi vstopnimi stroški podjetje lahko preizkusi, ali je sposobno za delovanje v tujini ali ne. Takšnim podjetjem bo vstop Hrvaške v EU močno olajšal poslovanje, saj bo Hrvaška postala na nek način domači trg kar zadeva predpisov in uveljavljanje le-teh.
Res pa je, da je Hrvaška že četrto zaporedno leto v recesiji, kar se zelo pozna na njihovi kupni moči. Tudi naše podjetje je moralo investicijske načrte prilagoditi tem razmeram, saj nismo uspeli tako hitro, kot smo sprva pričakovali. Je pa bila ta prva širitev v tujino dobra šola za naše podjetje in se z večjo samozavestjo oziramo po novih trgih. Izkušnje pridobljene na Hrvaškem so naše nove tuje lastnike spodbudile za še dodatna vlaganja.
Rešitev za slovensko gospodarstvo je torej izvoz, odpiranje navzven …
Seveda, ne samo za slovensko, za vsako majhno gospodarstvo sta pomembna izvoz in tuje neposredne investicije. Nobene ekonomije ni, ki bi lahko ostala zaprta.
Kaj pa nacionalni interes, o kakršnem smo v preteklih letih toliko poslušali?
Prepričan sem, da je nacionalni interes tudi to, da imamo veliko tujih investicij in da veliko izvažamo. Kako to doseči pa v Sloveniji žal ni soglasja. To se vidi predvsem pri dvoličnem odnosu do morebitne prodaje določenega podjetja tujcem. Kadar kupnina od prodaje koristi medijsko dobro podprtim poslovnim elitam, takrat je prodaja v nacionalnem interesu. Če pa je kupnina namenjena zmanjšanju zadolženosti države ali paradržavnih lastnikov, pa se jadikuje o škodi za nacionalni interes.
Kaj svetujete mladim, naj čakajo na subvencije, na boljše čase ali pa naj stvari vzamejo v svoje roke in vključijo inovativnost in podobno?
Menim, da mladi kakšnih posebnih spodbud, tj. retoričnih oz. verbalnih, ne potrebujejo. Sodeč po lastnih stikih s to generacijo ugotavljam, da se mladi vse bolj zavedajo tega, da od zgodbe o socialni državi kaj bistvenega ne morejo pričakovati. V zadnjem času se dogaja premik, da mladi bolj realno ocenjujejo, kaj lahko pričakujejo od države oz. družbe Morda bo prav ta del družbe, ki je iz demografskih razlogov razmeroma majhen, prvi, ki bo poskušal najti neko drugačno razmerje med delovno etiko in solidarnostjo kot jo ponuja v socializmu zakoreninjeno javno mnenje. Prav izguba iluzij o socialni državi mlade sili, da se osredotočijo na lastno odgovornost za to da pridejo do poklica ter da si sami uredijo življenjski standard.
Bodo za preskok iz socialistične miselnosti potrebne še generacije?
Osebno menim, da se ta preskok v miselnosti že dogaja in bližje ko bo slovenska socialna država bankrotu, hitrejši bo ta prehod. To ne pomeni, da si želim, da bi socialna država pri nas bankrotirala, saj so v vsaki družbi ljudje, ki jim je potrebno pomagati in včasih lahko to pomoč izvaja tudi država. Sistem spodbud, ki je bil predvsem za mlade narejen tako, da je treba imeti čim dlje študentski status, da je treba na čim lažji način priti do diplome in si nato najti nek ne preveč zahtevno službo, pa še to raje slej kot prej. Mladi so se temu sistemu spodbud tudi prilagodili. Zdaj pa smo prišli v situacijo, ko država tega sistema ni več sposobna financirati, možnosti za študentsko delo so se na trgu zmanjšale, hkrati pa so postale tudi manj ugodne, kar pomeni, da je dodatni prihodek mladih manjši.
Frustracija zaradi obstoječega stanja bo mlade usmerila ali v apatijo, ali v uporniško destrukcijo ali v prizadevanje za samouresničitev preko poklica in sobivanja z najbližjimi. Jaz sem zmerni optimist. Prepričan sem, da bo prevladal zadnji tretji način. Vprašanje je le koliko bo prostora za take mlade v Sloveniji ni nujno, da bodo mladi izobraženi Slovenci v večini sploh delali v Sloveniji.
Med mladimi v Sloveniji je opazno, da že odhajajo v tuje evropske države, recimo iz Koroške v Avstrijo in podobno, kjer so boljše razmere, višje plače in podobno. Kako s tem?
Tudi moj stari oče je šel v Ameriko delat in se je potem vračal domov na kmetijo. Menim, da se nima nihče pravice zgražati če mlad človek poskrbi za svojo eksistenco v tujini. Slovenec v tujini ali tujec v Sloveniji.
Tudi, če bi na uspelo zagotoviti maksimalno ugodne možnosti za delo v Sloveniji je danes način poslovanja v velikem številu dejavnosti takšen, da preprosto ni mogoče vezati kariere samo na eno nacionalno državo. Manjše kot je nacionalno gospodarstvo bolj je ta potreba po iskanju možnosti za kariero v tujini izrazita. Večja mobilnost, v katero bodo mladi zaradi neugodnih zaposlitvenih razmer v Sloveniji še dodatno prisiljeni, bo dejstvo. Hvala Bogu, da je to sploh možno. Predstavljajte si, da bi pri sedanji stopnji tehnološkega razvoja zaprli meje. Strahovi, ki so jih v zvezi s prostim pretokom ljudi gojili nekateri v Zahodni Evropi so se izkazali za prazne. Slovenija s svojo geografsko lego omogoča, da ima veliko njenih državljanov, kariero pretežno v tujini in hkrati sidrišče svojega življenja v Sloveniji. Naravne danosti so tu, kolikim bo pa uspelo je pa odvisno tudi od normalizacije razmer pri nas. Če je ne bo, bodo najboljši šli za vedno.
Pa greva naprej še k trenutnim razmeram v državi, kjer so banke so v krizi, plačilna sposobnost je nizka, v javnosti pojavljajo se podatki o višini slabih in nezavarovanih kreditih ter podobno. Kaj menite o tem?
Ključni problem je, da slabe terjatve bank v slabo definiranem obsegu visijo kot Damoklejev meč nad poslovno sposobnostjo bank in posledično tudi nad državnim proračunom. Kriza v bankah je tu že vsaj tri leta in v vsem tem času ni bilo nič narejenega, da bi se njene posledice omejile. Sedaj podatki o slabih kreditih selektivno prihajajo v javnost. Ni nobene garancije, da so informacije objavljene v medijih točne (v primeri so lahko zamolčani, drugi napihnjeni) in poteka tekma kdo bo zaradi dejanskih ali navideznih povezav z komitenti v težavah bolj oblaten. Iskanje krivcev je potreben in koristen političen proces in kjer je to potrebno tudi sodni proces, ki na dolgi rok vpliva preventivno, da ne bi spet podobno zabredli. A, da se rešimo iz položaja države z visokim posojilnim tveganjem so potrebni ukrepi. Priznanje slabih posojil ter privatizacija. Menim, da bi bilo najbolje državne banke čim prej prodati.
To pomeni, da se ne zavzemate za posebno agencijo ali slabo banko, kamor bi iz bank prenesli slabe terjatve?
Slaba banka je pomožna rešitev. Če bank skupaj s slabimi terjatvami ne bo želel nihče kupiti, bo pač potrebno nekaj teh terjatev nadomestiti z državnimi obveznicami. Če ustanovitev slabe banke pomeni, da se odlaga privatizacija, potem ne bomo dosegli nič, saj bomo imeli potem namesto dveh slabih bank tri slabe banke.
Zavzemate se torej za prodajo, kaj pa vpliv države preko deleža s t. i. zlato delnico?
Vpliv države na banke doslej ni bil ugoden in se mu lahko brez škode odpovemo tudi v prihodnje.
Se pravi, da ne odobravate že znanega sistema sanacije bank iz let po letu 1990?
Ne. Ne vidim razloga, da bi še enkrat ponavljali vso zgodbo. Prav tako se mi zdi slabo za javni dolg, če država benevolentno prevzame vse slabe terjatve. Če je le mogoče, se moramo vsaj delno izogniti Irskemu scenariju, ko je reševanje bank pognalo javni dolg čez 100% BDP.
Kakšno pa je vaše mnenje o vnosu fiskalnega pravila v ustavo?
To je stvar, ki je že nekoliko smešna in kaže na to, kako zelo neoperativni smo v državi. Zadeve o kateri je že obstajalo soglasje nismo sposobni udejanjiti.
Gre za simbolno dejanje, ki ima za javne finance dolgoročne učinke, hkrati pa da takoj pozitiven signal finančnim trgom. Res je da sam vpis pravila v ustavo ni rešitev, a škodi pa tudi ne.
Opozicija po novem zagovarja, da naj vlada najprej izvede potrebne reforme in šele nato vpiše fiskalno pravilo …
Že zdaj smo prišli v pozicijo, da to, ali bomo fiskalno pravilo zapisali v ustavo ali ne, v tujini skorajda nikogar več ne zanima. Sedaj je Slovenija na finančnih trgih že tako izpostavljena, da smo že prišli v položaj, kjer je vpis fiskalnega pravila le šibak signal. Maja ali junija bi bilo to še močno sporočilo, posebno še, ker je bil sprejet tudi zakon o uravnoteženju javnih financ, danes pa temu ni več tako. Če bomo morali zaprositi za pomoč EU, potem nam bo javnofinančne izdatke tako ali tako diktiral nekdo drug in je povsem vseeno, ali je fiskalno pravilo zapisano v ustavi ali ne.
Kaj menite o tem, da bi morali zaprositi za evropsko pomoč?
Glede te odločitve verjetno nihče ne želi biti v čevljih vodilnih slovenskih politikov. Menim, da se je potrebno, če je le mogoče izogniti prošnji za pomoč. Kot vidimo v državah, ki so za pomoč že zaprosile, je takšna izguba suverenosti precej boleča zadeva.
Se pravi, da to ne bi bilo dobro niti za gospodarstvo?
V delu, kjer bi trojka zahtevala povečanje davkov, če se že proračunski izdatki ne dajo dovolj znižati, evropska pomoč za gospodarstvo gotovo ne bi bila ugodna.
Prisilna uprava torej ne bi bila dobra za nikogar …
Da to ne bi bilo dobro, sklepam zaradi tega, ker interesi naših posojilodajalcev in interesi državljanov Slovenije niso povsem kompatibilni. Evropska pomoč je namenjena temu, da državo usposobi kot zanesljivo posojilojemalko. Tako, ki bo sposobna najeta posojila redno servisirati. To je sicer tudi v našem interesu, ampak pot za dosego tega, ki jo bodo terjali od zunaj se ne bo ozirala niti na socialni status prizadetih niti na konkurenčnost gospodarstva.. Pri ZUJFu na primer je Vlada lahko poskrbela, da tisti z najnižjimi dohodki in pokojninami z ukrepi niso bili niso bili prizadeti. Vlade, je poskušala sicer boleče krčenje izdatkov razporediti tako da je manj boleče za določene skupine državljanov. Vprašanje je, če ima neka tehnokratska vlada, ki ukrepa pod tujim diktatom še kaj subtilnosti pri ukrepanju. Rekel bi prej, da ne.
Kaj bi morali narediti, Slovenci smo tako takšni, da skupaj stopimo, ko je to res treba in nastopi takšna kriza?
Zaradi gospodarskih težav narodi po navadi ne stopijo skupaj. Prej bi dejal, da se bo politični spopad še bolj zaostril, ko bodo različne interesne skupine zaradi varčevanja še bolj prizadete. Sloga v pomanjkanju zahteva etično povsem drugačen profil ljudi kot trenutno prevladuje v razvitem svetu.
Kaj pa naj naredimo, da se to preseže in se ne vrtimo v nekem začaranem krogu, kjer gre vse samo še na slabše?
Čarobne palčke ni. Zmanjšati proračunski primanjkljaj, privatizirati banke in državna podjetja, reformirati trg dela, izvesti pokojninsko reformo in upati, da pri udejanjanju navedenih rešitev kot družba ne razpademo v vojno vseh proti vsem.
V poslovnem dnevniku ste pred kratkim opisali primer Estonije in baltskih držav. Kako je bilo tam?
V vseh baltskih državah se je nepremičninski balon napihnil in počil enako kot v Sloveniji. Z bankami so imeli na severu več sreče, saj so bile v tuji, predvsem švedski lasti in tuji lastniki so banke rešili z dokapitalizacijami. Propadla je samo ena banka v Latviji, pa še ta je bila v lasti domačega tajkuna. Standard ljudi se je v baltskih državah znižal mnogo bolj radikalno kot v Sloveniji in je relativno glede na čas pred krizo še vedno precej nižji kot slovenski. Je pa ta notranja devalvacija (znižanje plač, pokojnin in državnih izdatkov ob nespremenjeni vrednosti valute) skupaj z zelo fleksibilnim trgom dela povzročila, da je gospodarstvo v teh državah bolj konkurenčno in tem državam analitiki napovedujejo znatno gospodarsko rast, Sloveniji pa stagnacijo. Estonija bo tako dosegla predkrizni nivo merjeno v BDP na prebivalca naslednje leto, za Slovenija pa kdo ve, čez tri, pet ali več let….
Opomba: Pogovor je bil objavljen v tedniku Demokracija, št. 37.
