Koš poljubčkov iz Dublina

Slovenske razmere so le pogojno primerljive z irskimi, čeprav me je vehementno zatrjevanje največjega in uradnega državnega ekonomista, da se nam Irska ne more zgoditi, navdalo s strahom, da so pozdravi z lepega zahodnoevropskega otoka že pred vrati.

Na poti na politično Irsko?

A če ni prave nevarnosti, da bi podalpsko deželico zajel nov izselitveni val, kot se utegne zgoditi zelenemu otoku, zadeva še ne pomeni, da se irski scenarij ne more odviti na političnem parketu. Politična temperatura je pač hecna stvar: mnogo bolj kot suhoparna statistika nanjo vpliva povsem subjektivno občutenje ljudi. Ki pa se bliža ledišču.

Tako nemara ni naključje, da je veliko prepozni odhod osovraženega premierja Briana Cowna s čela irskih konservativcev (s poetičnim imenom Vojaki usode) sovpadel z ledišču zares bližnjo izmerjeno podporo slovenski vladi v januarski anketi Vox populi. Prvič je na obzorju doslej neverjetna možnost enomestnega odstotka z vladno ekipo zadovoljnih anketirancev. Ravno tako prvič so irski Vojaki usode že zdrsnili pod prelomnih 10 odstotkov.

Tu se podobnosti ne izčrpajo. Konservativci so irsko zgodovino krojili zadnjih osemdeset let. Od tridesetih let 20. stoletja naprej ni bilo volitev, na katerih ne bi bili največja stranka. Zdaj so se nenadoma znašli pred vrati političnega pekla. Zaradi napak iz bližnje preteklosti in Cownove nepojmljive trme so se jim očitno odrekli celo privrženci, ki so jih doslej vedno volili, saj so v njih videli mogočne (in edine prave) varuhe velikih irskih svetinj, nacionalizma, republikanstva in (vsaj do nedavnega) katolištva.

V Sloveniji so stranke “levega trojčka” in njihovi zgodovinski predhodniki prizorišče z nekaj (prej kratkimi kot dolgimi) premori obvladovali petinšestdeset let. Slovenija, kot jo poznamo, se je v veliki meri izoblikovala “po njihovi podobi in sličnosti”, če uporabim svetopisemski jezik. Prav iz tega razloga ljudje, ko dojemajo današnje stanje vsaj do neke mere kot razpad sistema, pomislijo najprej nanje in na njihov projekt. In zadnje ankete kažejo, da se na naslednjih volitvah ne bi obetala le menjava vlade, ampak nekaj globljega, enako kot v primeru nesrečnega in nespametnega Briana Cowna. Pod težo krize se utegne zdrobiti tudi ideološki “železni obroč”, ki je levim strankam večino časa omogočal prevlado,  vsekakor pa veliko težo v političnem prostoru. Veljale so pač za branike nekakšnih sodobnih slovenskih svetinj, ki jih vsaj sam razpoznavam v izrazitem etatizmu, partizanski mitologiji in (v veliki meri) v protikatolištvu ali vsaj antiklerikalizmu.

Priložnost za tistega, ki je pač na voljo

Seveda Slovenija in Irska zdaleč ne bi bili prvi državi, ki bi se jima zgodil tak padec v običajnih razmerah nepremičnih idejnih pregrad. Madžarska je samo zadnji zgled zanj. Še prej so podobno pot prehodile številne vzhodnoevropske države, recimo Romunija, Poljska in Bolgarija. Iz zahodnoevropskih demokracij je še najboljši francoski primer iz leta 1993, kjer pa je drastičnost obrata v desno precej podčrtal večinski volilni sistem.

Vse naštete primere povezuje še ena skupna poteza. V krizi so se volivci vsaj prvič izrazito obrnili k tisti uveljavljeni opozicijski sili, ki je bila pač na voljo. Tako so v Bolgariji leta 1997 na oblast spravili konservativno Zvezo demokratičnih sil namesto socialistov, v Romuniji leta 2000 v socialdemokrate preimenovane komuniste in na Poljskem leta 2001 levico namesto konservativne Solidarnosti. Nikjer vsaj v prvo ni prišlo do oblikovanja kakšnih popolnoma novih gibanj, čeprav je težko verjeti, da so imeli ljudje tako veliko zaupanje v program vsakokratne opozicije.

Nekaj podobnega se po anketah obeta na Irskem in pod Alpami. Če je sprva še kazalo, da bi utegnilo prvo mesto pripasti radikalnejšim laburistom, se zdaj največ sedežev v dublinskem parlamentu nasmiha krščanskim demokratom, “večno drugi” irski stranki. In na Slovenskem se zdi, da je edina alternativa sedanji vladajoči večini največja opozicijska stranka.

Naj ostanejo ali gredo?

Kot sem večkrat zapisal, je to deloma posledica dejstva, da se v časih, ki naravnost kličejo po novi levici, slednja ne more izoblikovati. Vsi njeni morebitni akterji so namreč do zadnjega podpirali družbeni in gospodarski projekt svoje mainstreamovske sestre. Po drugi strani je z mariborsko zgodbo verjetno odpadla možnost, da kaj politično levega vzklije na katoliški strani, kjer smo v zadnjem času zaznali precej (tudi cenenih) antikapitalističnih tonov.

Navsezadnje strašljivi pozdravi iz Dublina vladno koalicijo postavljajo še pred eno mučno dilemo. Je bolje, da kar takoj poberejo šila in kopita in na volitvah iztržijo slab, a vsaj spodoben rezultat? Ali pa naj čakajo do konca mandata, do koder bo preteklo precej vode? Morda se položaj dotlej povsem spremeni in se hkrati z njim popravi njihova usoda. A Brian Cowen je ravno s tovrstnim kalkuliranjem svojo stranko pognal v prepad.

Foto: Wikipedia