Corruptio optimi pessima, ko se skvari najboljši, je najhuje, so vedeli povedati že Rimljani. Več ko od koga pričakujemo, huje je, če se izkaže za privrženega zlu. Ko se tisti, ki naj bi bili luč in moč, izkažejo za pôdleže, tudi „mali” izgubijo voljo, da bi se še trudili. In postanejo drhal, ki si želi samo še kruha in iger. Takšnemu stanju lahko sledi samo propad, moralni in materialni; morda še kakšna revolucija, kjer se karte te vsesplošne bede malo premešajo, a v bistvu ostanejo iste. Ko odpovejo, se izneverijo ključni dejavniki družbe, ta lahko samo čaka, kdo jo bo zamenjal. Ali pa se spreobrne.
Slovenska Cerkev je pred tremi leti razglasila leto svojega družbenega nauka. Poteza je v dobi ekonomske krize, ko se dozdeva, da ni več pametne rešitve iz potrošniške zblaznelosti in ko se pri nas spet oglašajo ideje o revoluciji, bila izjemno na mestu. Ponovno posredovati, oznaniti ljudem – ne samo novico, da nas je Bog ustvaril in Jezus odrešil, temveč tudi kakšne korenite posledice ima to dejstvo za naše družbeno, javno življenje. Da iz človekove narave in njegovega dostojanstva, ki ga ima Evropa takorekoč zapisanega v genih, nujno izhaja tudi način medsebojnih odnosov in ravni bivanja naše skupnosti. Da je družbena stavba tako zelo zgrajena na dekalogu, da se začne razkrajati, pogrezati vase, ko želi, v ekstazi te ali one ekonomske ali družbene teorije, ta temeljna načela zaobiti. Brez določenih temeljnih parametrov naša družba ne more funkcionirati, temveč se izčrpava in hira. Evropa 21. stoletja je v marsičem podobna gasilski cevi, ki ima na tisoče majhnih luknjic, tako da obilica vode, ki jo na začetku s trudom načrpamo, po poti popolnoma skopni. Ta podoba velja za sedanjo Evropo (ali „razviti Zahod“) v ekonomskem, političnem in organizacijskem smislu. Pa je vsakdo mislil: “saj samo jaz malo popustim“. Ta „malo“ je dovolj, da dobri in premišljeni cevovod Zahoda ne deluje in je v posmeh ostalemu svetu. Kot v tisti zgodbi, kjer se je vas pripravljala na veselico in naj bi vsak prinesel steklenico vina in jo zlil v skupni sod. Ko so na veselici odprli pipo, je iz soda pritekla čista voda – ker si je vsak mislil: Saj ne bo nihče opazil, če samo jaz zlijem noter vodo namesto vina. Neoliberalna ideologija „znajti se“ gradi na relativni poštenosti in naivnosti večine in tako propade, ko večina ni več pripravljena mirno prenašati, da se ji pije kri, temveč se želijo kar vsi po vrsti tako „znajti“ – policija, javni uslužbenci, politiki, gospodarstvo … Takšen sistem kliče po nekom drugem, ki bo s trdo roko in lastnim sistemom avtoritete, z brezpogojno podreditvijo vzpostavil red in zagotovil družbi funkcioniranje. In ljudstvo mu bo hvaležno, ker bo imelo kruha in iger. Da bo nekdo, mimo formalnega sistema vrednot in ustanov, vzpostavil način delovanja družbe. Sistem, ki bo funkcionalen, ki bo dobičkonosen, a v jedru postavljen na strahovladi, podkupovanju in zvezah. Sistem, ki bo alternativa formalni politiki, upravi in celo misli. Skratka, mafija. Kriminal, ki se je organiziral do te mere, da je država v državi. Kriminal, proti kateremu je država, ker je tako prepletena z njegovimi kapilarami, popolnoma nemočna. Pa je nemočna tudi Cerkev?
Cerkev je lahko samo na en način učinkovita proti mafijskemu raku, ki požira Evropo – če nikakor, na noben način, popolnoma brezpogojno, ne pristane na njegove postavke. Takoj, ko se začne pogajanje, paktiranje, pa čeprav z dolgoročnimi dobrimi cilji, smo igro izgubili; zapletemo se v tisoče drobnih koreninic, ki nas z vseh strani ovijejo in kmalu postanemo popolnoma odvisni od njih. Gotovo se bo komu zdelo takšno mnenje ideološko, puristično, naivno in nefunkcionalno – Cerkev je vendar tudi od tega sveta. A v tem smislu ne sme biti! Ne samo, da smo potem povsem onemogočeni, da bi se postavili po robu mafijski ideologiji, ki požira Evropo, saj postajamo njeni akterji. Tudi Kristusa ne moremo več verodostojno oznanjati, saj nam preveč sprašuje vest, le zbujamo krivdo še drugim in se s tem pred njimi opravičujemo. Večina cerkvene dejavnosti kar naenkrat postane skrb za lastno dobro podobo, politični in kulturni boj, iskanje ugodnosti in privilegijev, finančnih lukenj in ovinkov. Skratka, cerkvena mafija, navzven in navznoter. A pri tem nekateri, tudi za ceno lastnih glav, ne nameravamo sodelovati. In je skozi zgodovino koga že stalo glavo, ali pa vsaj dobro ime.
V slovensko Cerkev se korupcija ponavadi priplazi preko naše ogroženosti in zatiranosti. Status drugorazrednih državljanov, preganjanih, brezpravnih itd. nam je vedno znova izgovor za očitno koruptivna dejanja, bodisi politično ali gospodarsko. Koruptivna dejanja, ki so veliko pohujšanje, pa zelo majhna korist, sploh za duše.
Ker smo preganjani – nas vsako leto znova poučujejo o davčnih utajah. Ker smo ubogi – je v cerkvenih krogih pri nas največ podpiranja dela na črno in plačil „brez računa“. Ker smo nebogljeni – paktiramo pri večjih projektih z raznimi „tajkuni“, ki nas potem potegnejo s seboj na dno. Ker smo prikrajšani – se gremo skrajno podivjani kapitalizem, ki je v vsem proti človekovemu dostojanstvu in je skrajno grabežljiv, ter v svojem (zasluženem) koncu ogromno ljudi porine v bedo. Ker se nam godi krivica – si dovolimo izigravati državne ustanove in zadeve početi po svoje. Ker nas ne upoštevajo – se vežemo na dvomljive politične pobude in tako postajamo orodje ideologije ali celo zločina. Ker smo prestrašeni – so naše finance popolnoma netransparentne in polne utaj. Ker nimamo dovolj sredstev – vstopamo v (etično in ekonomsko) dvomljive finančne projekte. Koliko duhovnikov poznam, ki se širokoustijo, kako so opetnajstili državo, kako so se „znašli“ pri obnovi cerkve, kako so brez vednosti pristojnih ustanov kaj obnovili in restavrirali! In me je sram. Kako, mislite, bomo s sredstvi, ki smo jih okužili s hudičevo miselnostjo, lahko oznanjali Boga? Ali se bo sploh pustil tako oznanjati? Tožimo nad sekularizacijo in sekularizmom – koliko smo pa tudi sami „sekularizirali“ svoje poslanstvo in oznanilo, s tem da zanj paktiramo z zlim? Kristusa moramo oznanjati predvsem pošteno (in s poštenimi sredstvi), pa čeprav to pomeni z manj šolami, učilnicami, cerkvami, projektorji, vrtci, starostnimi domovi, proslavami, knjigami, spletišči in kar je še takih modernih pridobitev. Ker Jezus kraljuje s križa. In ker so se na binkošti pojavili plameni nad glavami učencev in ne nad turni kakšne imenitne katedrale. Če ne moremo verjeti tega, da Bog zmore svet odrešiti pošteno, da zmore tudi v okviru poštenosti priti do tistih, ki jih hoče in ga hočejo, v čem je naša vera? Kako bomo pridobivali za Boga, če se sami klanjamo hudiču? Hudič skuša Jezusa v Matejevem evangeliju (4,7), da mu bo dal „vsa kraljestva sveta“, če ga počasti. Mar ni to tudi naša skušnjava – prinesti Kristusa povsod, pa čeprav za ceno paktiranja s Hudobcem. Kot Jezus na križu moramo tudi mi verjeti, da naša poštenost, naša doslednost, naše dostojanstvo, najbolje oznanja. Morda ne seže tako daleč, morda ni tako veličastno, morda nima takšnega družbenega vpliva, morda ne zapušča tako imenitnih sledi v kulturi, morda ne pride do glasu (pa sem skeptičen do vseh teh postavk), a ostaja zvesto Bogu. In ima v tem njegovo moč. Si upamo? Verujemo?
A pri družbenem nauku Cerkve sploh ne gre samo za odnos Cerkve do države, do politike, do ekonomije – družbeni nauk Cerkve nujno naslavlja in zadeva tudi notranji ustroj Cerkve. Ne njeno božansko naravo in njenega ustanovitelja, teološki red je popolnoma jasen. Gre za človeške strukture znotraj Cerkve, brez katerih pač ne moremo. Ali so res pravične? Ali so res s skladu s človeškim dostojanstvom, ki ga zagovarjamo? Ali ima duhovnik socialne pravice, zagotovljen socialni status (od Cerkve, ne od države), ali vladajo med nami razmere in odnosi, ki ustrezajo podobi (odrešenega) človeka, ki jo oznanjamo drugim? Zakaj se gremo včasih nekakšno napihnjeno dvorjanstvo? Kako naj oznanjamo Jezusovo svobodo, ko pa med seboj pogosto delujemo po principu kazni, strahovlade – bolj kot ljubezni. Koliko časa nas bo še strah svobodno razmišljati in o tem tudi glasno govoriti? Koga nas je pravzaprav strah? Saj so v hierarhiji ljudje, ki jih cenimo, spoštujemo, smo z njimi prijatelji? Zakaj bi se jih potem bali? Pa se res bojimo v hierarhiji Boga in svojih pastirjev ali pa samo sprevrženih struktur? Ali se ne bi morali potemtakem v imenu živega Boga opogumiti in doseči spremembe? Kako naj se verodostojno borimo za pravičnost v družbi, ko pa med nami manjka pravičnosti in solidarnosti? Ko se tudi tisti, ki so za to postavljeni, za to ne upajo in ne morejo zavzeti? Zakaj se v cerkveni administraciji nabirajo cinične ‘pijavke’ brez vere? Kako naj ljudje vzamejo resno naše nauke, ko pa je ustroj (sekularistične in ateistične) družbe v nekaterih rečeh bistveno bližje krščanskim načelom kot pa naše notranje strukture? Da recimo duhovnikov dohodek ne bi bil odvisen od postojanke? Da bi imel službeni avto? Kako dolgo bo še sistem ureditve Cerkve zaostal, ker se duhovniki ne pritožujemo, saj smo se posvetili z vsem svojim bitjem? To je zloraba. Zakaj se ne bi pri notranji ureditvi ničesar naučili iz sodobnih metod upravljanja in organizacije dela? Dokler bodo med nami samimi krivične razmere in ne bomo nič naredili, da se odpravijo, dokler si ne bomo upali sebe strukturirati v skladu z lastno antropologijo in Jezusovim oznanilom, do tedaj bo cerkveni družbeni nauk razumljen zgolj kot nakladanje. Ali pa vtikanje v politiko.
Foto: Flickr