Rebula poskuša v knjigi in z njo, tako se zdi, doseči spravo tudi med, pogojno rečeno, domobranstvom in krščanskim socializmom, med dogmatičnim in liberalnim polom slovenskega katolištva, ki sta ob koncu vojne in po njej utrpela velikansko škodo.
V lanskem letu je na nekatere evropske ekrane prišla britanska nadaljevanka SS GB, posneta po istoimenskem romanu Lena Deightona iz leta 1978. Gre za kriminalko, postavljeno v London v čas druge svetovne vojne, vendar v razmerah imaginarne nacistične okupacije Velike Britanije. Policijski inšpektor Archer, ki, kot pravi, želi ostati zvest le pravici, je stiskan z mnogoterih strani, ko poskuša rešiti zagoneten umor. Kmalu se pokaže, da ima umor ozadje, povezano z odporniškim gibanjem ter veliko strateško igro, v kateri del britanskega vojaškega establishmenta želi spraviti na smrt bolnega kralja na varno na tuje, v ozadju te operacije pa preprečiti, da bi SS prišel do britanskih načrtov za atomsko bombo. Pri tem najde pomoč v vrhu nemške okupacijske vojske, ki je zapletena v prestižne spore z SS-om. V tej zmešnjavi je za del odporniškega gibanja Archer viden kot sodelavec okupatorja, za drugi del, ki razmišlja le o veliki igri, pa kot priročno orodje, ki naj se kar najbolje približa SS-u.
Ta napeti film mi je prišel na misel ob branju najnovejšega (menda pa ne zadnjega) Rebulovega romana “Korintski steber”, ki je konec prejšnjega leta izšel pri Mohorjevi. Tudi tu gre za deloma izmišljeno zgodbo, v kateri dva glavna akterja, eden na domobranski strani, drugi, krščanski socialist, poskušata konec leta 1944 našo veliko nacionalno tragedijo okupacije in državljanske vojne, v trenutku, ko se junak sprašuje, “ali ne bi kazalo kaj tvegati, posebno ko se bliža ura dvanajst naše domobranske usode”, končati s spravo med obema vojskama in pričeti z njunim skupnim nastopom proti nacističnemu okupatorju. Toda poskus je zatrt že v kali prvega dogovorjenega srečanja obeh strani: pod streli sta pokošena oba nekdanja sošolca – zanimivo, da Rebula ne pojasni, s katere strani so prišli streli; morda z obeh.
Len Deighton, znani avtor vohunskih romanov nima seveda nič z domobranci. Vendar je zanimivo, kako se je britanski pisec vživel v peklenske dileme, ki so jim bili javni uslužbenci (kot njegov inšpektor Archer) izpostavljeni v času okupacije. Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Umor je lahko za del odporniškega gibanja boj proti kolaborantom, domnevni kolaborant pa zgolj nekdo, ki želi preprečiti žrtve. Britancem na srečo ni bilo potrebno zares razmišljati o teh dilemah na lastni koži, so pa bili te usode deležni mnogi drugi narodi v Zahodni in Vzhodni Evropi. Zlasti bogatejši narodi evropskega zahoda in severa so kmalu po začetku okupacije prišli do zaključka, da oborožen upor zdajle še nima smisla – celo tam ne, kjer so nacisti do skoraj arijskih okupirancev še čutili nekaj spoštovanja. Presenetljivo pa so na revnejšem evropskem jugu in vzhodu, poseljenem z za naciste manjvrednimi rasami, veliko lažje prisluhnili komunističnemu klicu k oboroženemu uporu za vsako ceno. (Ta njihova žrtev ni bila povsem brez vojaške vrednosti za zahodne zaveznike, zato se ti oboroženega upora niso trudili preprečevati.) Podobno navrže v svojem delu nekajkrat tudi Rebula, ko pravi, da so slovenski komunisti z uporom proti okupatorju le sledili balkanskemu klicu: “Vsilili so nam ga komunisti. In sicer komunisti z Balkana, kjer so take reči doma. Postajamo privesek Balkana”, ugotavlja študent Lipovar.
V SS GB se Hitler očitno vsaj jeseni 1941 še ne odloči za napad na Sovjetsko zvezo. Zato si je Deighton zamislil nadaljevanje sovjetsko-nacističnega zavezništva, ki se npr. kaže tudi v ekshumaciji Marxovih posmrtnih ostankov iz njegovega londonskega groba. Rebula podobno opozori, kako so v zasavskih revirjih za 1. maj leta 1941 komunisti družno korakali z nacisti.
V Rebulovem romanu bo bralec z ugankarsko strastjo prepoznaval Kardelja, Kidriča, Kocbeka, Ehrlicha, Natlačena, Rožmana… Vendar je Rebuli – pravilno – šlo za več kot le za to, da si da literarnega duška z negativci naše državljanske vojne na komunistični strani; razumevanje je pokazal tudi do tistih, ki ga še danes niso imeli. Rebula res ni bil nikoli navdušen nad domobranstvom, vendar ga je razumel in hkrati ostro kritiziral komunistično zlorabo upora. Kakšna bi bila Slovenija danes, če bi do Rebulove sprave med domobranci in partizani takrat res bilo prišlo? A do nje ni prišlo niti po letu 1990 in z lahkoto bi tudi danes pritrdili Lipovarjevi ugotovitvi o revolucionarnem spreminjanju Slovenije: “Spremenila se je tako, da bo ta sprememba ostala na njej ali zarezala vanjo vse do sodnega dne. Ostala bosta večna očitka: desnica bo servirala levici Stalinov komunizem, levica pa desnici sodelovanje z okupatorjem.” Oblikovanje korintskega stebra (“steber v svoji vertikali bo kazal na upor naroda, rožnati venec na vrhu stebra pa na spravo v njem”) ni uspelo.
Zanimiva je nekajkratna omemba, ki jo Rebula položi v usta svojih junakov, da je narodna zavest na Slovenskem šibka, vendar te misli ne razdela dalje. Se je porodila iz opažanja našega zamejstva, kako malo je zanj mar “matični” Sloveniji?
Rebula je v Korintskem stebru prišel na zares izvirno idejo za snov romana, ki pa jo morda ni enako dobro literarno obdelal. Impresionistično prikazani liki so namreč včasih premalo psihološko dognani. Neprepričljivo je npr. spreobrnjenje francosko-slovenskega komunista Ursa – zanj in za njegovo Silvijo je Rebula sicer našel bolj optimističen konec: na poti k (Rebuli priljubljenemu) patru Piju nekje blizu San Giovanni Rottonda v zaključnem prizoru Urs in Silvija opazujeta kolono zavezniških tankov in se sprašujeta, ali gredo proti (Rebulinemu) Trstu in Sloveniji. Ali bi mogli to razumeti kot avtorjevo upanje, da bodo v nespravljeni Sloveniji naredili red zahodni zavezniki, ki jih v resnici žal k nam ni bilo? V Trstu ga niso mogli… Ali pa naj se zadovoljimo zgolj z (od)rešitvijo in osvoboditvijo na osebni ravni: Urs in Silvija najdeta ljubezen in Ljubezen.
Zdi pa se, da poskuša Rebula v knjigi in z njo doseči spravo tudi med, pogojno rečeno, domobranstvom in krščanskim socializmom, med dogmatičnim in liberalnim polom slovenskega katolištva. V resničnem slovenstvu sta ob koncu vojne in po njej velikansko škodo utrpela oba. Kakega konservativnega katoliškega mogočneža ni na vidiku; nekaj kristjanov se je sicer znašlo tudi na politični levici, vendar se niso nikoli izpostavljali s svojim verskim prepričanjem. Če v naših katoliških vrstah obstaja tak razkol, je le v miselni sferi, ne v sferi realne moči. To pa seveda ne pomeni, da ne potrebujemo bolj uravnoteženega skupnega pogleda na slovenske katoličane med vojno, pa tudi na naš današnji trenutek sveta in Cerkve.