Korenina vsega zla je pohlep po denarju (1 Tim 6,10)

vir: fan.theonering.net
vir: fan.theonering.net

Največji problem, ki si ga Tolkien zastavi v okviru moralnega zemljevida v Hobitu, je prekomerno poželenje po bogastvu. Problem poželenja, ki je koren večine zla, ugotavlja Devin Brown v knjigi Hobit – neizrečeno krščansko sporočilo, se dotika vseh bitij Srednjega sveta: ljudi, vilinov, škratov … in tudi hobitov, ki jim je bilo v resnici mar le za obloženo mizo in polno pipo.

Moči pohlepa se ni mogel upreti niti hobit Bilbo, zagotovo najbolj pozitiven lik sage o Prstanu. Tolkien njegovo reakcijo ob soočenju z “bajno veličastnostjo zaklada” opiše v Hobitu z vso nazornostjo:

Odkar so ljudje preoblikovali jezik, ki so se ga bili naučili od vilincev v tistih davnih dneh, ko je bil še ves svet čudovit, ne poznamo več besed, ki bi bile zmožne izraziti Bilbove vrtoglave občutke. O zmajskih zakladih je pač že slišal pripovedovati in peti, toda sijajni blišč, čarobna krasota in bajna veličastnost zaklada ga še nikoli prej niso zadeli v srce. Tista začarana obsedenost in strastno poželenje, ki so ju poznali škratje, sta mu napolnila in zasvojila srce; negibno je strmel v vse to neizmerljivo in neprecenljivo zlato in malone pozabil na strašnega čuvarja. Zdelo se je, da je minila cela večnost, preden je odtrgal pogled in se odkradel iz sence vhoda v hodnik čez dno jame proti najbližjemu robu v kupe nakopičenih zakladov, kamor ga je vleklo malone proti njegovi volji. Nad njim je ležal speči zmaj, ki je celo v snu vlival silno grozo. Zgrabil je veliko skodelo z dvema ročajema, najtežje, kar je bil lahko odnesel … 

Bilbo se ob pogledu na nakopičene zaklade, “malone proti njegovi volji”, ni mogel upreti pohlepu, strastni želji prisvojiti poželeno. Tudi kasneje, ko odkrije Arhkamen, ga prevzame podoben čar. Čarobna sila kamna Bilba namreč tako privlači, da se zdi, da ima njegova roka, ki nenadoma seže po dragem kamnu, svojo lastno voljo, tako Dewin Brown. Ob tem moramo dodati, da je imel Arhkamen (še posebej v očeh škratov) neprecenljivo vrednost, vrednost, ki je presegala poln zmajev brlog zlata. Čeprav se je Bilbo kasneje sicer odpovedal Arhkamnu, da bi s tem preprečil prelivanje krvi, pa to ni njegov prvotni namen. Bilbo preprosto hoče imeti dragi kamen zase, zato se ga polasti.

Tolkienova obrazložitev resnice

Pohlep ni le ena izmed osrednjih Tolkienovih tem v Hobitu, pač pa je pohlep zelo pomembna tema tako Nove zaveze, saj v njej na več mestih srečujemo svarila pred materializmom (prim. 1 Tim 6,10; Mt 6,21.24; 19,24 ipd.), kakor Stare zaveze, kjer dekalog – če omenimo samo najbolj znano mesto – z božansko avtoriteto in jasno prepovedjo poželenja stoji na poti človeški pohlepnosti. In kaj ima to skupnega s Tolkienovim pravljičnim Srednjim svetom? Devin Brown razlaga, da je Tolkien v pismu Petru Hastingsu, poslovodji oxfordske knjigarne Newman, svoj pisateljski cilj opredelil kot “obrazložitev resnice” in “spodbujanje pozitivnih moralnih vrednot v resničnem svetu” ter zatrdil, da bo to dosegel na “starodaven način z njihovim ponazarjanjem v nenavadnih okoliščinah”.

Tako se Tolkien za vse tiste, ki se jim ob omembi Svetega pisma pojavljajo različne alergijske reakcije, kaže kot vodnika v domišljijski svet, v katerem osvetljuje in pojasnjuje resnice in moralne zakone. Isto občestvo, ki bi se v drugačnih okoliščinah morda norčevalo iz krščanskega pogleda na svet, ga v Hobitu in Gospodarju prstanov sprejema. Vidimo, da Tolkienovo pisanje ne kaže le njegove literarne genialnosti, temveč predvsem globoko in temeljito poznavanje Svetega pisma ter iz tega izhajajočo “obvezo” oznanjanja – na sebi lasten način. V zgodbi je Tolkien videl prinašalko resnice, sebe pa kot neke vrste apostola. Kot je poudaril Tolkienov življenjepisec, Daniel Grotta-Kurska, dobre ljudi v Srednjem svetu “spodbuja in vodi etični sistem, ki je v vseh pogledih krščanski, razen po imenu”.

Tolkienovi liki (na koncu) vedo, kaj morajo narediti, pa čeprav včasih pri tem oklevajo. “Čeprav so moralne odločitve, ki jih morajo sprejeti liki v Tolkienovih delih, pogosto zapletene in zato težavne, pa vedno obstaja prava izbira – pa ne prava samo za to osebo ali v tej situaciji, ampak tudi v univerzalnem smislu. In če v Srednjem svetu vedno obstaja prava izbira, vedno obstaja tudi napačna. S svojim prikazovanjem absolutne resnice, objektivne pravice in krivice ter dobrega in zlega, ki nista relativna, Tolkien predstavlja svet, ki se bo krščanskim bralcem zdel precej znan,” zapiše Brown.