Pri založbi Družina je te dni izšla knjiga z naslovom Hobit, neizrečeno krščansko sporočilo avtorja Devina Browna, mednarodno priznanega poznavalca Tolkiena, ki na razumljiv, duhovit in zanimiv način oboževalcem Hobita, tako knjige kot filmske priredbe, ponuja svež pogled na njegovo vsebino.
Krščansko vsebino …
Čeprav drži, da je Hobit ali Tja in spet nazaj napisan v edinstvenem igrivem, mestoma norčavem slogu in da povest ne skriva, da je namenjena tudi »pripovedovanju v polkrogu pred kaminom sedeči gručici otrok«, pa je to le eden Hobitovih obrazov. Hobit, eno najbolj branih in priljubljenih mladinskih del vseh časov, je namreč otroška knjiga »samo v tem smislu, da bi jo prvič lahko brali v otroštvu«. Šele čez leta, pravi Lewis – ko se vrnemo in še »desetič ali dvanajstič« preberemo zgodbo o Bilbovi pustolovščini – pa se bomo začeli zares zavedati imenitne učenosti in globokega razmišljanja, ki sta omogočila njen nastanek.
Imenitno učenost predstavlja dejstvo, da je literarni svet Hobita spleten iz številnih (neobičajnih) interesov in hobijev njihovega avtorja – ljubezni do starodavnih jezikov in nordijske mitologije ter preprostih užitkov, ki jih ima rad tako on kot hobiti: vrtov, dreves, ročno obdelanih polj, dobre in preproste hrane, okrašenih plaščev, gob in preprostega smisla za humor –, ki so desetletja počasi rastli in se razvijali v domišljijsko podobo, dokler le-ta ni dosegla kompleksnosti izven dosega običajnega bralca. Tolkienov domišljijski svet ima namreč svojo lastno zgodovino, do zapletenosti podrobno in vsestransko obdelano. Njegova razumna bitja imajo svoje lastne jezike, pisave, vladarske rodbine, slavne prednike in junake … Tolkienov literarni svet ima, in pri tem prav nič ne pretiravamo, svojo civilizacijsko kulturo. Vse to zgodbi o Bilbovi izkušnji daje občutek globine in vtis, da se za razmeroma preprosto zgodbo skriva še mnogo več.
Krščansko sporočilo?
Z »mnogo več« pa ne označujemo samo neznansko ozadje platna, ki se pne v ozadju Bilbove pustolovščine in ji pridaja občutek globine in, če želite, učinek začaranosti. Niti ne Tolkienova prvotna namera, da bi povest sestavil kot parodijo na določene tipe ljudi ter njihove prehranjevalne in sploh vsakršne življenjske navade. Čeravno vse omenjeno povsem drži, pa to še ne izčrpa razmeroma preproste zgodbe, ki skriva še mnogo več. V predgovoru k Bratovščini Prstana, ki v celoti velja tudi za Hobita, je Tolkien zapisal: »Kar pa se tiče kakega skrivnega pomena ali ‘sporočila’, ju avtorjev namen ne vsebuje. Ni ne alegorična ne aktualistična«. Zato Gandalfovo »vstajenje« za razliko od Aslanovega v Zgodbah iz Narnije ne smemo razumeti v smislu krščanske alegorije, ki je bila Tolkienu »od srca zoprna v vseh svojih manifestacijah«.
Pozorno branje omenjenih del vendarle nakazuje prepletenost s krščanskimi veroizpovednimi idejnimi tokovi. Vendar krščanske »uporabe« v nobenem primeru ne smemo potencirati, saj je Tolkienova lastna mitologija dosegla stopnjo avtonomije, sploh pa je pri ustvarjanju nove mitologije šel v smer »krepostnega poganstva« in ne v smer klasičnega krščanstva. Krščanske vrednote v Hobitu ne temeljijo na alegoričnosti, pač pa na aplikativnosti, ki ni v službi avtorjeve prevlade nad bralcem, temveč vedno ostaja, glede na izkušnjo bralcev, znotraj bralčeve svobode.
»Otroška knjiga«, ki skriva nekaj več
Hobit je tako pripoved za otroke, a je tudi nekaj več. Previdnost, namen in morala gredo v Hobitu proti toku sodobnega razmišljanja. »Uporabnost« moralne dimenzije pri Tolkienu je krščansko uporabna: Vojna za Prstan ni bila dobljena v velikih bitkah in z orožjem, temveč pod Meglenim gorovjem, ko se je Bilbo odločil, da bo ravnal sočutno in usmiljeno ter ohranil Golúma pri življenju. Hobiti, miroljubna krotka bitja Srednjega sveta, vznemirjajo posvete vélikih in krojijo usodo mnogih, kajti »prvi bodo zadnji in zadnji prvi« (Mr 10,31). V Hobitu Tolkien svoje bralce vpelje v svet, ki je napolnjen s smislom in namenom, v svet, v katerem bralci naletijo na kontrastna nasprotja med dobrim in zlom, med pravilnim in napačnim. Isto občinstvo, ki bi se v drugačnih okoliščinah morda norčevalo iz krščanskega pogleda na svet, ga v Hobitu, ugotavlja Devin Brown, avtor pričujoče knjige Hobit, neizrečeno krščansko sporočilo, sprejema.
»Kristjan sem in seveda bo to, kar pišem, izhajalo iz tega bistvenega stališča«. To bistveno krščansko stališče je pri razumevanju in branju Tolkienovih vrstic razmeroma zapostavljeno, če ne spregledano. Še posebej v slovenskem jezikovnem prostoru, ki ni izpostavljen globalnemu prepihu. Knjiga Hobit, neizrečeno krščansko sporočilo zato slovenskemu ljubitelju in bralcu Tolkienovih del prinaša vidik, ki je v medijih te in one vrste največkrat spregledan ali vsaj do neprepoznavnosti zakrit, a nepogrešljiv za celostno razumevanje pisateljevih vzgibov in namenov pisanja. Vera in vrednote so namreč metafizične resničnosti, kar pomeni, da so resnične, čeravno so oblečene v mitološko ali pravljično ozadje. Hobitovo pripoved zato lahko primerjamo z lepim okrašenim plaščem, Tolkienu tako ljubem, ki ga je potrebno »sleči«, da lahko odkrijemo neizrečeno krščansko sporočilo v domišljijski preobleki.
Opomba: izvirni besedilo (z referencami) je spremno besedilo knjige Hobit, neizrečeno krščansko sporočilo.
