Bližamo se ne le božiču, ampak tudi premieri zadnjega dela trilogije Hobit, posnetega po enem izmed najpopularnejših del fantazijske literature. Približuje pa se tudi nova sezona razvpite serije Igra prestolov (Game of thrones), ki je napisana po izredno uspešnem fantazijskem romanu G. R. R. Martina. Čeprav ta levji delež svojega uspeha nedvomno dolguje obilju eksplicitnih prizorov nasilja in spolnosti, nam popularnost celotnega žanra t. i. »fantasy« literature odpira kar nekaj vprašanj. Če se spomnimo na popularnost del J. R. R Tolkiena, C. S Lewisa, serije Harry Potter in še obilice manj znanih fantazijskih romanov in filmov, lahko vidimo, da tovrstna fikcija ni muha enodnevnica. Zanimivo je tudi to, da so zgoraj omenjeni avtorji primerljivo popularni kljub različnim izhodiščem in idejnim stališčem. Od katolika in tradicionalista Tolkiena do anglikanca Lewisa, pa vse do proti-rasistične metafore v seriji Harry Potter in do subtilnega nihilizma Igre prestolov. Kljub vsemu so vsa ta med seboj različna dela pridobila srca mnogih. Še več: celo iste osebe so hkratni oboževalci vseh teh in še mnogih ostalih serij. Tovrstne fantazijske tematike se pojavljajo tudi v računalniških igricah, igrah za igranje vlog kot je npr. »Temnice in zmaji«, pa tudi v besedilih rock in heavy metal glasbenih skupin. Zato se zdi primerno, da se ob njih ustavimo in poskusimo najti odgovor na njihovo popularnost.
Normalen človek – nenavaden svet
G. K. Chesterton je v svojo knjigo Pravovernost vključil poglavje z naslovom Etika pravljične dežele, v kateri je dokazoval ”večnost” pravljic v nasprotju z modernimi romani. Po njegovem pravljice govorijo o normalnem, navadnem človeku v nenavadnem svetu, moderni roman pa je to obrnil na glavo, saj so v njem osrednje osebe pogosto tiste, ki so nenavadne in v konfliktu s presenetljivo ”vsakdanjostjo” sveta. Če pogledamo junake večine fantazijskih del, pa vidimo na delu klasično paradigmo o normalnem junaku in nenavadnem svetu. Tako je bilo, sodeč po Chestertonu, tudi s klasičnimi pravljicami in miti. Potemtakem imamo na eni strani povsem običajnega junaka skupaj s prisotnostjo tradicionalnih junakov, kot so princi, kralji, vitezi itd. A celo ti izredni junaki so soočeni z nenavadnostjo sveta in bitji, kot so zmaji, škratje, vilinci itd. Toda sami so kljub svojim izrednim dejanjem in izrednem poreklu še zmeraj običajni ljudje. Večina fantazijskih del namreč še bolj prevzame paradigmo pravljice, saj so njihovi junaki še bolj običajni. Če pogledamo mnoge pravljične junake – kot so Jaka, ki je ubil velikana, rdeča kapica, Sneguljčica – so vsi ti bodisi povsem običajne osebe preprostega porekla bodisi se svojega kraljevskega ali plemiške porekla vsaj del zgodbe ne zavedajo. Običajen bralec je tako soočen s preprostim glavnim junakom, s katerim se lahko identificira in je skupaj z njim začuden nad izrednostjo sveta in dogodkov, katerim je glavni junak priča. Če pogledamo junake glavnih del žanra »fantasy«, lahko vidimo nekaj podobnega. Harry Potter je namreč na začetku zgodbe povsem običajen, čeprav družbeno izobčen fantič, hobiti iz del J. R. R. Tolkiena predstavljajo preprosto angleško ruralno prebivalstvo, junaki Lewisovih Zgodb iz Narnije so prav tako običajni otroci. Te paradigme pa se drži celo Igra prestolov in to kljub temu, da marsikatere osnovne značilnost pravljic in starejše fantazijske literature ignorira, saj v njej ni tradicionalne delitve na dobro in zlo, junaki namreč prevzemajo ”razne odtenke sive”. Toda če pogledamo enega najbolj priljubljenih likov serije, tipičnega anti-junaka pritlikavca Tyriona Lannisterja, lahko ugotovimo, da kljub vsemu ponuja lastnosti, s katerimi se lahko identificira velik del ”postmodernih” moških. Je cinik, hedonist, marsikdaj pokvarjen, a neke čistejše zlobe vseeno ne pokaže; večkrat celo izvede herojska dejanja. Morda nudi neko tolažbo v smislu, da »ljudje sploh niso tako zelo slabi, kot se zdi«.
Zaton heroja
Druga značilnost fantazijske literature, ki jo postavi v nasprotje z običajnim svetom, je prisotnost figure heroja, ki je ”izgnana” iz običajnega sveta. Če so bili skozi zgodovinska obdobja in miselne sisteme, heroji običajni in čaščeni, se jih danes cinično zavrača v smislu, da ”za ideale umirajo budale”. Upoštevati je potrebno, da je bila herojska figura močno prisotna vse do današnjih dni, najsi bo za poganske Herkula in Siegfrieda, krščanske mučenike in viteze ali pa celo za ”junake” nacionalističnega zgodovinopisja in delavskega razreda. Odpravil jih je šele moderni cinizem in iz njega izhajajoče nerazumevanja vsakršne ideje žrtvovanja. Velik del fantazijske literature in filmografije pa je ne samo obudil figuro heroja, temveč jo je tudi ”prilagodil” realnosti sodobnega časa. Le malokdo bi lahko primerjal Conana barbara s Percevalom, a prav Conan je prilagojen današnji kulturi. Ker pa vemo, da so heroji sestavni del človeških družb, fantazijska umetnost s svojim vračanjem k herojski figuri vrača človeku to, kar mu je njegova kultura vzela, pa čeprav velikokrat prilagojeno sodobnosti in s tem ustrezno ”degradirano”.
Pobeg iz vsakdanjosti
Siva vsakdanjost je prav tako najverjetneje velik dejavnik pri popularnosti tovrstne literature. Pravzaprav odpira možnost pohlevnega človeka, da se povzdigne iz množice in doseže višji cilj. Tipičen primer tega je hobit Bilbo, ki je pred prihodom čarovnika Gandalfa živel povsem vsakdanje in udobno življenje. Pravzaprav izpostavlja izogibanje pustolovščinam in ”normalnost” kot temelja ugleda njegove družine. V tem trenutku se pravzaprav nadaljuje iskanje pozabljenega junaštva. Drugi vidik je zavračanje tehnologije. Tudi v delih o Harry Potterju najdemo to značilnost, saj vzporedni čarovniški svet ne pozna ali pa vsaj ne uporablja tehnologije, ki je na voljo večinskemu prebivalstvu okoli njega. Prisotnost magije bi konec koncev lahko označili kot ”negacijo” tehnologije, saj magija v zavesti večine spada v domeno mita, kar so posebej zakoličili filmi o kralju Arturju z likom čarovnika Merlina. Pri vsem tem pa gre pravzaprav za nekaj, kar bi lahko opisali kot ”postmoderni romanticizem”. Oswald Spengler je namreč romantiko opisoval kot obdobje, v katerem se duša spomni svoje mladosti, se pravi srednjega veka, ko naj bi se po njegovi razdelitvi zgodovine rodil ”faustovski duh” zahodne civilizacije. Glede na to, da ima srednji vek v evropski zavesti prav posebno mesto, posebej po zaslugi ”nacionalnih zgodovin”, gre prisotnost prvin srednjeveškega sveta v fantazijski literaturi v marsičem pojasniti z apeliranjem, morda celo nezavednim, na čustva, ki jih Evropejci gojijo do tega obdobja. Celo drugi pogled na srednji vek – torej pogled, ki srednji vek dojema kot izrazito negativno in zaostalo obdobje – ni nasproten tej shemi, saj predstavlja nekakšno negacijo modernosti, na izhod iz katere fantazijska kultura pravzaprav cilja. V njem namreč ni prostora za potrošniško »birokratsko sivino«. V tem duhu lahko gledamo tudi na Tolkienovo kritiko industrializacije preko lika Sarumana in s tem kritiko odtujitve kot posledice moderne tehnologije.
Kaj nam vse to sporoča?
Za konec se velja vprašati, kaj nam vse zgoraj predstavljene značilnosti povedo. Tovrsten pobeg iz modernosti v obliki popularnih knjig in filmov namreč kaže na nezadovoljstvo s sodobnim stanjem, a vendar nezadovoljstvom nad drugimi vidiki kot le tistimi, o katerih neprestano poslušamo. Gre namreč za vsaj delno zanikanje udobja in lahkote modernega sveta in željo po resničnejšem pomenu življenja. Nihče ni dosegel ”status” junaka po zaslugi udobnega in uživaškega življenja. Prav tako nam žanr ‘‘fantasy” kaže na realnost zla, ki presega običajno človeško hudobijo. Vse to pa so po svojem bistvu značilnosti, ki nasprotujejo dogmam modernosti.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
