Kdaj pa kdaj se zgodi, da srečamo kakšnega kristjana, ki morda ne ustreza ravno našim merilom in standardom, ki jih predpostavljamo za dobrega vernika. Morda je njegov način življenja šokanten, kontroverzen ali kako drugače presenetljiv in neobičajen. Čeprav niti sami ne vemo točno zakaj, ga vseeno ne maramo in se mu raje izogibamo. Samo zato, ker je drugačen od mene, od mojega kroga ljudi. »Saj nimam nič proti njemu,« radi rečemo. »Ampak tak kot je tale, pa jaz res nisem in ne želim biti.«
Z veliko mero drznosti bi si upal trditi, da je z večino svetnikov bilo tako za časa njihovega tuzemskega življenja. Vsak pristen svetnik je namreč s svojim načinom življenja in vere v primerjavi z večino ljudi šokanten, kontroverzen in še kaj temu podobnega. Drugačen je že zato, ker se ne more strinjati z ljudmi, ki so sicer nagnjeni h konformizmu, k družbenemu popuščanju, k takšnemu ali drugačnemu toleriranju napak in grehov. Svetnik si ne zatiska oči, še manj pa ust, s katerimi opozarja in svari. Nenazadnje pa si upa narediti kakšno stvar drugače kot bi to naredila večina.
V tem tednu smo se ob prazniku spet poklonili takšnemu svetniku. Slomšek si je s svojo drznostjo, pogumom, predvsem pa s trdno vero v Boga upal biti drugačen. Upal si je vzgajati in si prizadevati za obstoj slovenskega jezika. Upal si je biti goreč v veri in oznanjati evangelij vsem takratnim družbenim slojem. Upal si je prestaviti sedež škofije, ki je bil v Šentandražu trdno zasidran že dobrih 600 let. Upal si je vztrajati v dobrem do konca. In ko je bil pred slovenskim narodom in vesoljno Cerkvijo razglašen za blaženega, to ni bila nagrada ali plačilo zanj. Svojo nagrado je prejel pri Nebeškemu Očetu. Ta razglasitev je nagrada in hkrati spodbuda za nas, njegove duhovne potomce. Nagrada, ker nam je lahko v čast in ponos, da imamo v svoji zgodovini takšnega očeta vere in ljubezni do naroda ter spodbuda, da bi se še naprej ravnali po njegovih napotkih in da bi si po njegovem zgledu tudi mi upali biti drugačni.
Ko torej razmišljamo o drugačnosti, nam je lahko v veliko pomoč današnji evangeljski odlomek. V njem smo lahko slišali, kako so Jezusovi učenci nekomu branili izganjati hude duhove v Jezusovem imenu in to samo zato, ker ni hodil skupaj z njimi. Ali povedano drugače: ker ni bil ravno po njihovih merilih. Jezus to zavrača. »Ne branite mu,« pravi. »Kdor ni proti nam, je za nas.« Različni so namreč načini, kako lahko živimo in izražamo svojo vero. Ni samo naš način edini pravi, niti ni nujno najboljši. Če smo do sebe zares iskreni, lahko v tem svojem načinu vere pravzaprav gotovo najdemo kar nekaj napak in možnosti, kako bi lahko bili boljši. A žal je pač lažje biti pasiven in vztrajati pri starih navadah kot pa kaj spremeniti na bolje. To namreč zahteva trud in energijo. A Jezus je neomajen. Ker ve, da vsak od nas lahko postane še boljši, nam ni postavil zgornje meje svetosti. Nikoli namreč ne moremo in nimamo pravice reči: tako dober sem, da ne morem biti še boljši. To bi bila perverznost brez primere. Jezus je zato zelo radikalen: želi, da bi naredili vse, da bi grehe v svojem življenju dokončno izkoreninili in to tam, kjer izvirajo. »Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi in bi bil vržen v peklensko dolino.« Če bo to njegovo opozorilo vzeli zares in dobesedno, bi verjetno prav vsi hodili po svetu samo z enim očesom, eno roko in eno nogo. Jezus pa ne želi tega, ampak želi povedati, da se greh in vse slabo rodi že v srcu. Roke, noge in oči so samo akterji slabega, ki se je rodilo v nas. Temeljnega pomena je torej to, kakšno je naše razpoloženje srca. Zaverovano vase in zgolj v lasten način življenja, razmišljanja in delovanja, ali pa je to razpoloženje odprto tudi za drugega, za drugačnega.
Najmanj, kar torej lahko naredimo, ko srečamo koga, ki je drugačen od nas, je to, da ga ne obsojamo. Te dni je javni diskurz ob begunski problematiki zelo nabit z nestrpno govorico – bojimo se drugačnega, čeprav v resnici še svojega ne poznamo kaj dobro. Zakaj si torej drznemo soditi bližnjega? Kdove, morda je večji svetnik od nas. Še posebej smo torej vabljeni, da tudi mi postanemo drugačni kot morda to od nas pričakujejo drugi – če se morda to ne ujema s tem, kar od nas pričakuje Kristus.
Homilija na 26. nedeljo med letom, Slomškovo nedeljo.
