V paničnih popadkih globoke države, da bi za vsako ceno zrušila tretjo Janševo vlado, je po propadlih mandatarskih poskusih s Tanjo Fajon in Jožetom P. Damjanom slednja potegnila iz naftalina še Karla Erjavca, ne oziraje se pri tem na njegove pretekle politične akrobacije, polomije in škandale.
Mislim, da mora zakulisnim akterjem slovenske levice trda presti, da so s svojo mogočno medijsko mašinerijo začeli promovirati odsluženega politika, ki izziva v javnosti v glavnem posmeh. Očitno se jim je zdel edini, ki bi lahko potegnil neposlušne DeSUS-ove poslance iz vlade in jo s tem nevarno zamajal. Ko bi to dosegel, bi ga itak z lahkoto spet pospravili v politično ropotarnico. Naj za uvod omenim, da je Erjavec človek, ki bi naj po podatkih medijev zamenjal kar pet strank. Znano je tudi njegovo neodgovorno in lahkomiselno zaklinjanje ob nekih prejšnjih parlamentarnih volitvah, kako da bo izboril upokojencem tisoč evrov mesečne pokojnine, a se je v isti sapi začel grebsti za sanjsko plačano komisarsko mesto v Bruslju in pri tem povsem pozabil na svoje ravnokar izrečene obljube. Spomniti je treba tudi, da ga je Borut Pahor pred leti odstavil kot ministra za okolje.
Globoka država je kljub nesposobnosti znova aktivirala Karla Erjavca
V zvezi z Erjavčevim večkratnim vodenjem Mladike je urednik Reporterja Silvester Šurla (Reporter, 10. 8. 2015) dejal, da je funkcija zunanjega ministra »rezervirana za vrhunsko usposobljene politike z velikimi izkušnjami v diplomaciji. Zato mora to biti človek, ki da kaj nase, na svoj ugled, dostojanstvo in avtoriteto, imeti mora tudi nekaj znanja in talenta za opravljanje te službe ter zbujati spoštovanje in zaupanje pri državljanih«. Po Šurlovem mnenju pa pri Erjavcu, ki je to službo opravljal več let, »ni ne enega ne drugega. Reži se sam sebi, režijo se mu drugi …«
Z afero Pirangate pa je bil »dosežen vrhunec in globlje res ne bi mogel zabresti. V bolj resni državi, kot je Slovenija, bi moral minister po takšnem fiasku sam nemudoma odstopiti … Vendar ima prave politične botre, pa tudi njegova usmeritev zunanje politike – rusofilstvo – je prava«. Zato mu po mnenju urednika Reporterja očitno nihče dolgo časa ni mogel do živega.
Konstruktivna nezaupnica z Erjavcem je unikaten politični fenomen
Ob navedeni menjavi petih strank pa tudi sicer ni bilo mogoče od Erjavca pričakovati ničesar resnega. To očitno niti malo ni motilo globoke države, da bi ga ne reaktivirala. Podpirajo ga tudi predsedniki štirih levih strank oziroma štirje »politi cucki«, kot jih je ljubkovalno poimenoval Bojan Požar, potem ko so si sami sesuli vlado in se pri tem cmerili naokoli. Kmalu zatem se jim je pridružil še Jože P. Damjan kot peti. Da ne omenjam posebej, da je Erjavec na zadnjih parlamentarnih volitvah kot poslanski kandidat s pičlimi 393 glasovi povsem pogorel oziroma so ga volivci očitno izpljunili, med njimi tudi njegovi upokojenci.
Po mnenju publicista Vinka Vasleta (Demokracija, 24. 12. 2020) imamo opravka »s pravim politikom z dušo in denarnico«. Pri čemer pa se je Vasle še spraševal, čigav človek neki je bil Erjavec, »ko je pomagal, da so Hrvati pred Slovenci izvedeli, kaj se pri arbitraži pripravlja«. Ob vsem tem ga je publicist dr. Matevž Tomšič razglasil (Demokracija, 24. 12. 2020) »za unikaten politični fenomen, kajti bi težko našli koga, ki bi ob tako skromnih operativnih sposobnostih opravljal tako pomembne funkcije«.
Pustošenje v DeSUS-u
Po njegovi izsiljeni vrnitvi na politično sceno, potem ko je globoka država brutalno obračunala z Aleksandro Pivec, je Erjavec v DeSUS-u discipliniral oziroma pohodil pokončne posameznike, se kot buldožer z vso silo pognal nad svoje neubogljive poslance in nekaterim, kot kaže, tudi upognil hrbtenice, neposlušnega Polnarja pa izključil iz stranke. Hkrati je Erjavec začel bahavo obljubljati vložitev konstruktivne nezaupnice najkasneje do konca leta, a se ni izšlo, in jo je nato odložil na čas po novem letu. Pri tem pa ga je Janša pikro spomnil, da je pozabil povedati, katero leto je imel v mislih.
Vse kaže, da ni pomagalo niti javno linčanje treh poslancev, in sicer Gregorja Periča (SMC), Branka Simonoviča (DeSUS) in Feliceja Žiže (italijanska skupnost), ki jih je levičarska falanga prek lepakov razglasila za izdajalce, ker so se očitno uprli pritiskom, da bi zabodli nož v hrbet Janši. Če bo tudi Erjavcu spodletelo, se bo tako lahko tudi sam – kot šesti – pridružil »politim cuckom«.
Ko se levica bori za oblast, ji ni nič več sveto
Priča smo pravi pravcati demonstraciji levičarske politične bede in njenih zapoznelih totalitarnih popadkov. Globlje skoraj ni bilo mogoče pasti. Morda s Krambergerjem, ki je pred smrtjo dobesedno slutil. Svoj tragični konec je napovedal z izjavo, da bodo rdeči »takrat, ko ne bodo vladali, pozivali k smrti tiste, ki vladajo, a niso iz njihovih vrst«.
Sporočilo tega dogajanja je po mnenju dr. Mateja Makaroviča (Demokracija, 24. 12. 2020) predvsem v tem, »da je postala takojšnja zamenjava te vlade tako močna prioriteta tistih, ki bi radi po svoje in med svoje delili sredstva iz novega finančnega okvira EU in sredstva instrumenta za okrevanje, da lahko za potencialnega mandatarja pride res v poštev kdorkoli, in da jih pri tem ne zanimajo posledice, recimo destabilizacija razmer ob najbolj neprimernem času«.
Ko gre za oblast, jim očitno nič več ni sveto.
Sicer pa bi bila levica moralni poraženec tudi v primeru, če bi ji uspelo sesuti sedanjo vlado, ker bi to ne bila častna zmaga, dosežena v enakopravnem in demokratičnem boju, ampak oblast, ukradena s pomočjo pritiskov in vsakršnih umazanih zakulisnih mahinacij, za kar bi bilo treba verjetno na prihodnjih parlamentarnih volitvah polagati račune.
Morda je določena simbolika o bednem stanju slovenske levice tudi v tem, da je Milan Kučan ravno v tem trenutku napovedal razpust svojega Foruma 21, kar bi lahko pomenilo, da se imperij globoke države maje.
Ne morem pri tem tudi mimo misli, ki jih je že ob nastanku nove države izrekel publicist Ivan Puc (Slovenec, 16. 8. 1993), »da bo borba za demokracijo težka, dolgotrajna in konfliktna. Med ostalim tudi zaradi tega, ker bodo demokratična pravila, ki so omogočila poraz komunizma, po novem varovala tudi privilegije (oblastne, gospodarske, lastninske idr.), ki so si jih nagrabile nekdanje vladajoče elite«.
