Osvetlitev z dnem 22. 6. 2018 nastale nedopustne koncentracije oblasti v rokah dr. Mira (Miroslava) Cerarja – predsednika Vlade Republike Slovenije in hkrati poslanca Državnega zbora Republike Slovenije – se začne takole.
Duh 1: demokratična republika z delitvijo oblasti
Nek anonimizirani komentator, sicer eden največjih mislecev vseh časov, je leta 1748 zapustil rodno francosko monarhijo in odpotoval v Ženevo k tiskarju Barillotu zaradi objave svojega uvida v temeljne mehanizme delovanja državnih vladavin. Gre za knjigo O duhu zakonov (fran. izvirnik: De l’esprit des loix. Fotokopija prenovljene izdaje iz leta 1769 je dostopna – tu).
Knjiga O duhu zakonov je sestavljena iz desetih podknjig. Po vsebini razsvetljuje uvid v temeljne mehanizme delovanja despotovine, monarhije in republike. Uvid je tako edinstven, da je ostal do danes med temeljnimi viri za interpretacijo delovanja demokratične republike. Naj ob tem spomnimo, »Slovenija je demokratična republika« (1. člen Ustave RS).
Glede demokratične republike je v knjigi osvetljeno, da morata za delovanje načela demokracije v republiki delovati dva mehanizma: mehanizem zakonov in mehanizem politične vrline (fran.: la virtue). To, kar se v knjigi imenuje »vrlina«, je ljubezen do domovine in ljubezen do enakosti [op. a., do enakosti pred zakonom], in ne gre za moralno ali krščansko vrlino.
Zakon in vrlina ljubezen do domovine z enakostjo pred zakonom sta univerzalna mehanizma demokratično republikanske vladavine. Potrebujeta pa še tretjega: mehanizem delitve oblasti.
Duh 2: totalna koncentracija oblasti v rokah slovenskih prokomunistov
Na slovenskem je geneza duha demokratične republike neločljivo vezana na totalni oboroženi udar slovenskih prokomunistov v ta narod.
Prvi izbruh navedenega udara predstavlja totalni oboroženi udar (vzporedno z delavsko stavko) aprila leta 1920 v oblastne organe komaj nastale slovenske države. In to v času: prvič, ko je bilo slovensko volilno telo silovito prizadeto zaradi hude več-letne vojne na strani Avstro-Ogrske monarhije, in drugič, ko so potekala prizadevanja za mednarodno uveljavitev slovenske države ter vzpostavitev slovenske oblasti na severu in zahodu slovenskega poselitvenega ozemlja. Totalni oboroženi udar v ta narod, v katerem so meddrugim »razglasili sovjetsko republiko«, se jim aprila 1920 še ni povsem posrečil. So pa uspeli tako silovito destabilizirati ozemeljska prizadevanja države, da je imel od dne 22. aprila 1920 dalje v notranjem prometu že vsak vlak »močnejšo vojaško stražo«, ob hkratni zunanji grožnji po »intervenciji antante na naših železnicah«, »v Logatcu, da so za to že pripravljene italijanske čete« (cit. primerjaj z zapisniki pokrajinske deželne vlade). Izid teh okoliščin je bil na severu (v t.i. Celovški coni) in zahodu (ob t.i. Rapalski meji) slovenskega poselitvenega ozemlja usoden.
Drugi totalni oboroženi udar slovenskih prokomunistov v ta narod se je začel aprila oziroma maja 1941. Ta se jim je posrečil. Potekal je preko februarja oziroma marca 1943 in poletja 1945, vse do »?«. Da bi kdaj prišlo do zaključka zavzemanj slovenskih prokomunistov v duhu totalnega udara v ta narod, tega ni mogoče verodostojno utemeljiti.
Duh 3: trije stebri evropske civilizacije
Duh totalne koncentracije oblasti slovenskih prokomunistov je v nasprotju z duhom treh stebrov evropske civilizacije, ki so pravna država, človekove pravice in demokracija z delitvijo oblasti.
Gledano svetovno, 200 let po izdaji knjige O duhu zakonov barona de Montesquieu-a, so, zaradi neugodne izkušnje s totalno koncentracijo določenih vladavin v obdobju druge svetovne vojne, izkušeni narodi v Univerzalni deklaraciji o človekovih pravicah 10. 12. 1948 uveljavili načela evropske civilizacije. Narodom so bili neugodni učinki totalne koncentracije oblasti slovenskih komunistov tedaj še »globoko pozakopani«, a se je kljub temu totalitarna država slovenskih prokomunistov, skupaj s Sovjetsko zvezo, končnega glasovanja o Univerzalni deklaraciji vzdržala. Tako je bila Univerzalna deklaracija na 183. plenarnem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov izglasovana s 44. glasovi in 8. vzdržanimi (primerjaj – tu, stran 933).
Gledano ožje, v Evropo, je prišlo do hkratne uveljavitve duha evropske civilizacije s Statutom Sveta Evrope z dne 5. maja 1949 (dostopno – tu). Iz tretje uvodne izjave preambule Statuta puhti duh takole (prevod): »duhovne in moralne vrednote, ki so skupna dediščina njenih ljudi in so vir posameznikove in politične svobode ter pravne države, in načel, ki tvorijo osnovo vsej pristni demokraciji.« Svet Evrope je ob zaključku konference z dne 19. in 20. januarja 1990 v Benetkah ustanovil posvetovalno telo (Beneško) Komisijo za demokracijo skozi pravo, ki je sestavljeno iz izvedencev ustavnega prava, kot je na primer ddr. Klemen Jaklič. Komisija je na svojem 52. plenarnem zasedanju od 18. do 19. 10. 2002, ob Zakoniku dobre prakse v volilnih zadevah, sprejela Pojasnilno poročilo (dostopno – tu). V prvi splošni opombi Pojasnilnega poročila je duh treh stebrov evropske civilizacije ubesedila takole (prevod): »Ob bok človekovim pravicam in pravni državi, je demokracija eden od treh stebrov Evropske ustavodajne dediščine, kakor tudi Sveta Evrope.«
Specifični duh 4: Republika Slovenija
Tako lahko šele ob uvidu v prvi duh (demokratična republika z delitvijo oblasti), v drugi duh (totalna koncentracija oblasti v rokah slovenskih prokomunistov) in v tretji duh (trije stebri evropske civilizacije), spregovorimo o specifičnem duhu Republike Slovenije. Specifičen duh Republike Slovenije je bil utemeljen dne 25. junija 1991 s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Listina TUL je neusahljivi temeljni vir specifičnega duha slovenske države, ki ga v rdeči niti prispevka zaznamuje tole:
- prvič, slovenska država je utemeljena v duhu treh stebrov evropske civilizacije;
- drugič, zavržen je duh totalne koncentracije oblasti slovenskih prokomunistov.
Slednje (ad drugič) je utemeljeno kot dejstvo Republike Slovenije, in sicer »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice [zaradi česar] za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ« (cit. po tretji uvodni izjavi in 2. odstavka I. razdelka TUL). V tem (ad drugič) je specifika duha Republike Slovenije.
Ta specifika je utemeljena še v Ustavi Republike Slovenije z dne 28. 12. 1991. Visoki varuh Ustave in s tem varuh vrednot, na katerih ta temelji, je Ustavno sodišče. Le-to je v specifičnem duhu Slovenije, opozorilo na temeljni cilj Ustave. In sicer je »njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema [saj so bili] pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic« (cit. primerjaj s točko 17 obrazložitve ustavne odločbe U-I-109/10-11, dostopno – tu).
Duh 5: delitev oblasti v Republiki Sloveniji
Precizno gledano je duh treh stebrov evropske civilizacije (pravna država, človekove pravice in demokracija z delitvijo oblasti) uveljavljen v besedilih Ustave takole. S prvo in drugo uvodno izjavo preambule se v Ustavi izhaja iz »TUL« ter iz »temeljnih človekovih pravic in svoboščin«. S 1. členom je Slovenija »demokratična republika«, z 2. členom je »pravna država«. Z 2. odstavkom 14. člena pa je uveljavljena vrlina: »vsi so pred zakonom enaki«.
Duh evropske civilizacije je dokončno vzpostavljen z 2. odstavkom 3. člena takole: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvšilno in sodno.« Ta določba je temelj mehanizma demokracije z delitvijo oblasti v Republiki Sloveniji. Ob medsebojnem učinkovanju še drugih določb Ustave je v nadaljnjih določbah razčlenjen še bolj natančno.
Načelo delitve oblasti ni uveljavljeno zaradi oblasti, ampak zaradi ljudstva. Kajti načelo delitve oblasti je tisto načelo, ki naj prepreči zlorabo oblasti, ki gre vselej na račun ljudstva oziroma na račun pravic posameznika. Zato ima načelo delitve oblasti dva pomembna elementa, to je ločitev posameznih funkcij oblasti in obstoj zavor in ravnovesij med njimi. (primerjaj z besedilom 4. in 5. odstavka IV.2. podtočke obrazložitve ustavne odločbe U-I-83/94 z dne 14. 7. 1994 – tu).
Duh 6: nezdružljivost javnih funkcij
V duhu delitve oblasti Državni zbor izvršuje zakonodajno in volilno funkcijo ter nadzor nad izvršilno oblastjo. Bistveni sestavni del parlamentarnega sistema je namreč odgovornost vlade parlamentu tako za lastno ravnanje kot za ravnanje njej podrejene uprave (primerjaj z 8. točko obrazložitve ustavne odločbe U-I-383/98 – tu).
Nezdružljivost javnih funkcij je zato logična posledica načela delitve oblasti in s tem povezane zahteve po organizacijski in funkcionalni samostojnosti in neodvisnosti nosilcev treh vej oblasti. Pomeni, da ista oseba ne more hkrati opravljati funkcij v različnih državnih organih. Namen teh omejitev je onemogočiti morebitno izkoriščanje in zlorabo javne funkcije ter položaja funkcionarja. Vlada in posamezni ministri so v okviru svojih pristojnosti sicer samostojni, vendar so odgovorni Državnemu zboru (110. do 119. člen Ustave). Državni zbor ima torej že po Ustavi nadzorstveni položaj v razmerju do izvršilne veje oblasti. Meje nadzorne pristojnosti Državnega zbora pa ne morejo seči tako daleč, da bi pri tem šlo za prevzemanje pristojnosti izvršilne veje oblasti na posameznem področju. (primerjaj s 15., 28. in 30. točko ter opombami obrazložitve ustavne odločbe U-I-57/06-28 – tu).
Koncentracija oblasti 1: »tekoče poslovanje« v odstopu
Po osvetlitvi duha rdeče niti prispevka, ki je o nedopustni koncentraciji oblasti v rokah dr. Mira (Miroslava) Cerarja, lahko sedaj opozorimo na tole.
S sklepom Državnega zbora na seji dne 25. 8. 2014 se je dr. Mira (Miroslava) Cerarja izvolilo za predsednika Vlade (sklep je dostopen – tu). Dne 20. 3. 2018 pa se je na 39. seji seznanilo z njegovim obvestilom o odstopu s funkcije predsednika Vlade. S tem mu je funkcija, kot tudi funkcija njegovih ministrov, prenehala. Na podlagi 115. člena Ustave morajo opravljati »tekoče posle« do izvolitve novega predsednika vlade oziroma do imenovanja novih ministrov.
Kljub navedenemu pa se dr. Mira (Miroslava) Cerarja še naprej uradno predstavlja kot »premier« oziroma »predsednik vlade«, tako v notranjih kot v mednarodnem poslih. En primer je Obvestilo Vlade za javnost o udeležbi vrha NATA v Bruslju z dne 12. 7. 2018, v katerem je naslovljeno: »Premier dr. Cerar se je udeležil vrha Nata v Bruslju« in navedeno: »Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar se je včeraj in danes udeležil vrha zveze Nato v Bruslju.« (dostopno – tu). Osebi, ki je odstopila, se tako koncentrira oblast predsednika vlade, kar je neutemeljeno in zavaja. Gre namreč za »premiera v odstopu«, saj oseba od 20. 3. 2018 dalje nima več oblastnega pooblastila, ker je od pooblastila odstopila, opravljati mora le še »tekoče posle«.
Drug primer je Sporočilo Vlade za javnost z dne 13. 7. 2018, da je na svoji 184. redni seji sprejela sklep, da na podlagi 259. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije nemudoma vloži na Sodišče Evropske unije tožbo proti drugi državi, Republiki Hrvaški, tožbo so tudi vložili (dostopno – tu). Navkljub odstopu so sprožili mednarodni spor, in to s tožbo, ki omogoča nastanek neugodnih mednarodno zavezujočih učinkov, na primer ob stališču Sodišča EU v korist tožene stranke, ki bi v interpretaciji poseglo v ozemeljsko enotnost in nedeljivost Republike Slovenije. Z uvedbo mednarodnega spora 13. 7. 2018 proti drugi državi, vezanega na vprašanje ozemeljske celovitosti, je Vlada RS v odstopu sprožila nevarnost za ozemeljsko celovitost države, čeprav je od svojega mandata odstopila. Sprožitev mednarodnega spora, vezanega na ozemeljsko celovitost, ki je konstitutivni element države, varovan z II. razdelkom TUL in s 4. členom Ustave, zato ni noben »tekoči posel«, temveč je nedopustna koncentracija oblasti.
Koncentracija oblasti 2: oblast poslanca in predsednika vlade v rokah ene osebe
Dodatno je Državni zbor na 1. seji dne 22. 6. 2018 s sklepom o potrditvi poslanskih mandatov, pod točko 8. potrdil mandat tudi poslancu Državnega zbora dr. Miru (Miroslavu) Cerarju (dostopno – tu). Svojo funkcijo poslanca je začel dejansko opravljati, na primer ob 11:21:55 uri je o Sklepu za imenovanje predsednika in podpredsednice Mandatno-volilne komisije glasoval z »DA« (dostopno – tu). Opomba: obračun plače za delo predsednika vlade v odstopu in poslanca od 22. 6. 2018 dalje še ni javno dostopen, zato ga v prispevku ne osvetlimo.
Sklep
Z navedenim se je dejansko in pravno (de facto in de iure) od 22. 6. 2018 dalje nedopustno skoncentrirala oblast v rokah ene in iste osebe – dr. Mira (Miroslava) Cerarja predsednika vlade in hkrati poslanca. To je nedopustno, saj izpodbija temeljno samostojnost in neodvisnost zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ki je logična posledica načela delitve oblasti, v katerem ista oseba ne more hkrati opravljati funkcij v različnih državnih organih.
S tem je osvetljen uvid v koncentracijo oblasti v rokah ene osebe – dr. Mira (Miroslava) Cerarja – od 22. 6. 2018 dalje, ki je neutemeljena.
