Sodobni človek je pogosto v situaciji, ko je njegova pozornost v glavnem preplavljena z raznoraznimi informacijami. Lahko se vprašamo, kako ta poplava informacij vpliva na ustvarjanje našega znanja, spomina in navsezadnje tudi na naše možgane. Koliko od tega, kar sprejemamo in zaznavamo, v vsakodnevnem življenju ostaja v nas in kako na nas vpliva, ugodno in neugodno?
Ključ rešitve tega vprašanja leži v razumevanju narave procesa spominjanja. Zaradi tega razloga moramo najprej na kratko pojasniti, kaj danes vemo o naravi pomnjenja, to je shranjevanja in priklica informacij.
Gledano poenostavljeno obstajata dve vrsti spomina: kratkoročni in dolgoročni. Med njima obstajajo velike razlike. Kratkoročni spomin je tisti, ki shrani informacijo neposredno po tem, ko jo registriramo. Omogoča nam, da si jo prikličemo nekaj časa po tem, ko smo jo zaznali in vpisali v spomin. Znanstveniki sklepajo, da je narava te informacije električna, saj se izbriše, izgine, kadar imamo pretres možganov.
Dolgoročni spomin je tisti, ki se pojavlja približno eno uro po dogodku pomnjenja. Njegova narava je tako biokemična, ker je odvisna od proizvodnje proteinov, kot tudi morfološka, ker pripelje do stvaritve novih nevronskih povezav med možganskimi celicami. Proces pretvarjanja kratkoročnega spomina v dolgoročnega se imenuje utrjevanje ali konsolidacija in zanj je pomembno, da poteka nemoteno.
Že v poznem 19. stoletju so odkrili, da je proces konsolidacije in oblikovanja dolgoročnega spomina oviran in onemogočen zaradi stalnega pritoka novih informacij. To motnjo imenujemo retroaktivna inhibicija. V situaciji, v kateri je moderni človek neprestano bombardiran z novimi informacijami, ki jih pošiljajo različni mediji v boju za človekovo pozornost, je proces oblikovanja dolgoročnega spomina bistveno oviran. Ker se spomin utrjuje med spanjem in sanjanjem, hkrati pa je znano, da današnja generacija, zlasti otroci, spi eno uro manj kot pred tridesetimi leti, je oblikovanje trajnega spomina še dodatno ovirano.
Vse to povzroča, da je tako imenovani delovni spomin sodobnega človeka obremenjen s kratkotrajnimi spomini, medtem ko je sočasno ustvarjanje trajnega spomina ovirano. To pušča hude, negativne posledice na našem znanju, mišljenju, identiteti in drugih psihičnih funkcijah, ki so odvisne od dolgoročnega spomina. Od pomnjenja, spomina je odvisno, kaj vemo, od česar je odvisno tudi naše razmišljanje, ker mislimo tako, da uporabljamo naše znanje. Predvsem naše vedenje o sebi, drugih in svetu gradi našo identiteto, kakovost našega Jaza. Zaradi vsega naštetega sklepamo, da je povprečni današnji človek daleč bolj površnega znanja kot so bili ljudje v prejšnjih generacijah.
Način obrambe pred temi škodljivimi vplivi, ki nas poneumljajo, je, da se osredotočimo na tisto, kar nam je zares pomembno; da izbiramo, na kaj bomo pozorni, da razmišljamo in nove informacije takoj povezujemo s tem, kar že poznamo. V nasprotnem primeru bomo postajali vedno bolj površni ljudje, ki so lahek plen za vse vrste manipulacij in zlorab.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
