Če dočakaš skoraj sto let in po smrti vsi vedo o tebi povedati zgolj lepe stvari, je to – ne glede na znano latinsko reklo o mrtvih in dobrem – precejšen dosežek. Verjetno. Kajti prav ob skoraj stoletnem življenju v ponedeljek preminulega Otta von Habsburga se z vso silo zastavlja vprašanje, kaj je treba za to narediti.
Od malega princa …
Priznati bo treba, da je med časom, ko so komaj štiriletnega Otta v Budimpešti, kamor bodo čez deset dni položili njegovo srce, našemili v kraljevske cunje, in med letošnjim julijem, ko ga bodo s podobno maškarado pokopali na Dunaju, bolj malo stičnih točk. Zadnji avstrijski prestolonaslednik je bil že dolgo ena izmed njih in prav zato se lahko naravnost čudimo vsemu trepljanju po rami, ki ga je bil deležen v zadnjih dveh desetletjih, in vsem hvalospevom, ki so mu jih, resda predvsem s precej neobveznim opletanjem o prepričanem Evropejcu, v zadnjih dneh namenili vsakovrstni vplivneži. Celo sedanji državni poglavar Habsburgove Avstrije in Kučanov prijatelj Heinz Fischer. Čeprav je kot mlad socialistični aparatčik skupaj s svojo stranko pred petdesetimi leti sodeloval v nezaslišani gonji proti cesarjevemu sinu, ko so avstrijski socialisti proti Habsburžanu na ceste menda nagnali celega četrt milijona delavcev.
Pa tudi tistega časa ni več. Otto je klonil pod težo enačenja vsakršne monarhije z nedemokratičnostjo in tiranijo, kar je v drugi polovici stoletja v Evropi dokončno postalo dogma. Uradno je izjavil, da se odreka članstvu v habsburški vladarski hiši in vsem pravicam do avstrijskega prestola. Postal je državljan dr. Otto Habsburg. In ko se je po dolgih letih pojavil v Avstriji, so ga pričakale razjarjene ljudske množice. Stavim, da je večina še živečih udeležencev demonstracij v soboto taborila pred televizorji med knežjo poroko v Monaku in se bo naslednjo soboto gnetla po dunajskih ulicah. Ottovi vse redkejši še vedno za monarhijo vneti privrženci odtlej z lučjo pri belem dnevu iščejo kakšno subliminalno sporočilo, s katerim bi njihov idol vendarle nakazal, da Habsburžani še niso povsem vrgli puške v koruzo. Če že kakšnega, bi jih našli bore malo. Ker je Otto hotel veljati za demokrata in biti deležen hvalnic, je moral pozabiti tisto, kar je.
… do prijaznega gospoda
Torej se je kronski princ povsem posvetil panevropski ideji in panevropskemu gibanju. Četudi bi bil sloviti sopronski piknik njegov edini prispevek, bi ga bilo vredno trepljati po rami. A da si je trepljanje prislužil in da panevropejcev niso več imeli za skrajno desne reakcionarje, je bilo potrebno v marsičem prilagoditi program gibanja. Ga narediti bolj nedorečenega. Ne le o monarhiji, vse manj je v njem govora tudi o krščanstvu, čeprav bodo Habsburžani z velikim številom rekviemov po Evropi ob slovesu od svojega dolgoletnega patriarha znova izpričali svojo stoletno povezanost s Katoliško cerkvijo.
In tako se je Otto iz potencialno nevarnega malega princa prelevil v neškodljivega, prijaznega starega gospoda, ki se je po zaslugi nemškega potnega lista na stara leta lahko šel nekakšno politično kariero, kar si je vedno želel. Sicer samo v okviru evropskega parlamenta, tedaj še bolj brezzobega kot dandanašnji. Nikoli mu ni zmanjkalo niti osebnega p0guma. Med drugim ga je pokazal med slovenskim osamosvajanjem.
Toda v dneh pred njegovim pogrebom se bodo zagotovo brezskrbno in v prvih vrstah smejali nekateri sedanji in bivši predsedniki s prostora bivše monarhije. Prav tisti povprečneži, ki so s svojim neposrečenim in pristranskim slogom predsednikovanja, kakršen je dosegel vsaj začasno dno z eskapadami nekdanjega hrvaškega šefa države Mesića, ko je bil gostilniški primitivizem povzdignjen v normo vodenja države, na trenutke živa reklama za nadstrankarskega monarha. Puhlice o tem, kako velik je bil blagopokojni Habsburg, trosijo in bodo trosili samo zato, ker jih vsaj na stara leta ljubeznivo ni nikoli hotel opominjati na to, kakšni bi morali biti. Po njegovem odhodu je še bolj jasno, da prihodnost pripada njim.
Foto: Stanglwirt
