Poglejte si tale malo-več-kot-sedem-minutni filmček.
Profesorica v kratkem filmu “Modern Educayshun”, avstralskega avtorja Neela Kolhatkarja, pri višji matematiki vpraša koliko je 1 + 1 in rezultat ni več 2, pač pa “multikulturalizem” in 3 x 3 ni več 9 pač pa “enakost spolov” (Gender equality). Ko jo mladi (malo kasneje se izkaže) nadarjeni matematik vpraša: “Je to šala?”, ga napredna mladenka brutalno napade, če resno misli, da je enakost spolov šala in mu njen kolega kasneje v dolgi sociološki “mambo-jumbo” latovščini razloži, da ne sme gledati mladenke za več kot 15 sekund, ker bi s tem lahko užalil nekoga netradicionalne spolne preference.
Profesorica kasneje v filmu začne proces vrednotenja, kdo bo šel na matematično (podčrtujem matematično) tekmovanje v tujini. Nadarjeni matematik je dobil za svoje – že na prvi pogled veliko – matematično znanje, ki ga je predložil in razložil, oceno 7 od 10, a na tekmovanje je šel sošolec, ki je dobil za svoje “matematično” znanje (na papir je narisal nekaj srčkov in napačno napisal besedo “equality”) oceno ena, a je dobil veliko bonus točk, ker je gay, transseksualec, azijec, predebel, neprivlačen, … Film se za mladega matematika ne konča dobro.
Film nas postavi – se mi zdi – nekoliko v prihodnost, imam občutek, v ‘dobo po’. V dobo po sprejetju črtanja spola iz zakonodaje, kar bi se nam prav lahko postopno zgodilo, če se novela družinskega zakonika po nedeljskem referendumu uveljavi.
Zavajujoč minimalizem sprememb
Gremo po vrsti. Zagovorniki novele zakona pravijo, da sta se v zakonu praktično spremenili samo dve besedi. Takole bi pisalo v novem tretjem členu: “Zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene dveh oseb.” V drugem odstavku istega člena se ohrani dosedanje besedilo: “Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine.” Zagovorniki trdijo, da zakon nikomur nič ne jemlje, ampak da nekaterim – depriviligiranim manjšinam – daje enake pravice, kot jih imajo že drugi. Na prvi pogled zgleda res idealno: z minimalno spremembo smo dosegli maksimalni učinek. Nikomur nismo nič odvzeli, depriviligirani skupini pa nekaj pomembnega dali. Saj mora biti človek res homofob, zadrtež, tepec, … da bi se temu uprl.
Nikomur se nič ne jemlje
V čem je hec? Več jih je. Obdelal bom samo dva. Eden je prav ta drugi odstavek, ki sploh ni spremenjen. Torej, dve poljubni osebi, tudi dva moška ali dve ženski osebi bosta imeli pravico do zasnovanja družine, ki sestoji seveda tudi iz otrok. Kako pa naj dva moška ali dve ženski zasnujeta družino brez pomoči tretjega? S posvojitvijo ali pa – dva moška – z nadomestnim materinstvom, dve ženski pa z umetno oploditvijo. V obeh zadnjih dveh variantah (umetna oploditev, nadomestno materinstvo) obstoji možnost, da otrok ne bo imel očeta ali matere. Biološko bo očeta in mater seveda imel – narave se pač ne da pretentati, a bosta otroku neznana in ne bosta sodelovala pri njegovi vzgoji. Kdo tu izgubi? Dve poljubni odrasli osebi, ki bi sklenili zakonsko zvezo po novem? To res ne. Kaj pa otrok, v svojem bistvu najbolj depriviligirano bitje, a z vsemi človekovimi pravicami – tudi pravico do očeta in matere? Najmanj, kar bi izgubil otrok bi bilo védenje, kdo je njegov oče ali kdo je njegova mati in pa seveda možnost komplementarne sovzgoje očeta in matere.
Izguba védenja po izkušnjah mnogih otrok, ki so že bili vzgajani v enospolnih družinah (ena je predstavljena tule), vodi v travmatično iskanje identitete v odrasli dobi. Izguba komplementarne sovzgoje očeta in matere pa vodi v pomanjkanje zgleda – ali očeta ali matere. Saj nam je jasno, da vzgajamo z zgledom, kajne? Kako naj deklica, ki sicer raste v ljubečem in vsega materialnega polnem odnosu dveh ostarelih gejev (primer), ima zgled ženske in matere? In kako naj ima deček, ki raste v sicer ljubečem okolji dveh mam (no, biološko nikoli ne moremo imeti dveh mam, pač pa eno mamo in njeno partnerico), zgled očeta?
Ne vpliva na šolski sistem
Drugo: zakon v 15. členu pravi (ni spremenjen): “Država s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno družinsko življenje ter jim pomaga v njihovih medsebojnih razmerjih in pri izvrševanju roditeljske pravice.”
Aha, sedaj pa pokombinirajmo pomen drugega odstavka tretjega člena (“Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine.”) in pomen 15. člena, ki govori o sistemu vzgoje in izobraževanja. V sistem izobraževanja bo v skladu s tem zakonom pač treba uvesti tudi nove tipe družin, ki bodo sestavljene iz poljubnih oseb, zelo poljubnih spolov. Na to se bodo seveda aktivisti takoj “usedli”.
Sedaj pride pa del, ki se že malo nanaša na filmček omenjen na začetku. Družine bi po novem ne bile sestavljene le iz moža in žene, celo niti ne le iz dveh gejevskih moških ali dveh lezbičnih žensk, pač pa tudi iz dveh oseb vseh mogočih spolnih preferenc, ki so nam manj poznane in jih je menda že okoli 70 (vir). Si predstavljate zmešnjavo v glavah naših malčkov, ko jih bodo morale (podčrtujem morale, ker ni predviden ugovor vesti) vzgojiteljice v vrtcih in učiteljice v šolah učiti, da sta v družini lahko na primer tudi dva moška (vsaj tako izgledata in tudi biološko sta), a da se je eden deklariral za queer, kar – zelo poenostavljeno – pomeni, da spola kot koncepta pravzaprav ne priznava, drugi pa da je transseksualec. Zna kdo izračunati koliko možnih kombinacij je iz sedemdestih spolov?
Si predstavljate zmešnjavo v glavah naših pubertetnikov, ko bodo obravnavali teme v učbeniku “Ljubezen je ljubezen“, ki ga LGBT aktivisti želijo uveljaviti kot učbenik in se je na nekaterih šolah – ilegalno, pod pretvezo recimo motenj hranjenja – že uporabljal? V njem namreč – med drugim – spodbujajo mladostnike, da prevprašujejo svoj spol (niti ne samo spolno orientacijo), tako, da se – recimo – postavijo pred ogledalo in si govorijo: »Jaz sem lezbijka.« »Jaz sem gej.« »Jaz sem ženska.« »Jaz sem moški.« »Jaz nisem niti moški niti ženska.« (Ljubezen je ljubezen, str. 23).
Posledice so že sedaj znane
Ko bi bila torej novela družinskega zakona 20. decembra potrjena, se bo – ne seveda takoj in ne v polni meri, pač pa počasi, a vztrajno – začelo “mešanje glav” našim otrokom v najobčutljivejšem obdobju življenja. Tako kažejo tudi izkušnje iz držav, kjer je bila uzakonjena poroka med “dvema osebama”. Da, počasi in vztrajno, a v smeri popolne zmešnjave na področju spola in spolne orientacije. Posledice so že sedaj znane – še več ranjenih mladih in ranjenih odraslih. Karkoli reči v smeri zdrave kmečke pameti – recimo, da družino sestavljajo, mož, žena in otroci, bo prepovedano in kaznovano. Morda ne tako kot je brutalno prikazano v filmu, pač pa v smislu izgube služb v “LGBT prijaznih” okoljih, v vzgojnih organizacijah, socialnih službah …
In če se vrnem na začetek in na kratki filmček: v primeru uveljavitve novele, se bomo tudi mi odpeljali v smeri moderne prihodnosti, ko “matematika” ne bo več pomembna, pač pa jo bo nadomestila “Gender Equality” in totalitarnost družbe. Za mladeniča-matematika, pa ne samo njega, se zgodba v resnici ni dobro končala …
Foto: Aleš Čerin
