Ko otroci učijo zagovornike zakonika o posvajanju otrok v istospolne skupnosti

Osrednja tema referenduma na temo Družinskega zakonika še vedno ostaja vprašaja posvojitev otrok v istospolne zveze in vsega, kar je s tem povezano. Marsikomu se zdi to še tako neverjetno, da to komaj verjamejo. Ključno vprašanje  zatoje, ali si istospolni res želijo otrok, ter kakšno je njihovo stališče do tega vprašanja. Zagovorniki vseskozi zanikajo možnost posvojitve otrok. Vsaj večina izmed njih, če se le da.  Zato je ključno vprašanje tudi, kako je do otrok možno priti, tako v primeru, ko to gledamo s trenutne perspektive ali če to gledamo dolgoročno.

Česar zagovorniki (še) ne vedo, nam lahko povedo osnovnošolci

Kakorkoli obračamo to vprašaje je nekaj jasno. Ciciban je pokazal, da se nekaj v družbi dogaja. Da obstajajo istospolne zveze, ter da so v njih otroci. Ti otroci so tja od nekod prišli. Če dobro pogledamo zgodbico se vsi vprašamo, od kje je otrok? Verjetno ga ni prinesla štorklja. Očitno je od nekje moral biti posvojen. Skratka, otroci nam lahko povedo, da posvojitve očitno obstajajo, so tukaj in  so del naše realnosti.

To so torej otroci, ki hodijo v nižje razrede osnovnih šol. Ti isti otroci vedo še nekaj drugega. Še bolj nazoren je namreč primer na katerega se sklicuje Ciciban, to je knjiga “Vse naše družine”. Tam piše, da  sta se dve ženski, Sabina in Tina, ter dva moška, to sta Štefan in Andreja, dogovorili, da bodo imeli skupaj otroke. Najprej Štefan in Tina enega, nato Andrej in Sabina drugega. Družine, kjer otroci živijo z dvema moškima ali dvema ženskama, so po tem zapisu mavrične družine.

Vsak otrok v nižjih razredih osnovne šole lahko potrdi ti zgodbici, če so mu jih seveda predstavili. Otrok ve, da posvojitve obstajajo in ne samo to. Otrok ve, da za dvema moškima obstajata nadomestni materi, ki rojevata glede na to, kar so se odrasli domenili. Otrok zelo dobro razume, kaj pomeni, dogovoriti se.  Recimo, kaj se je domenil s svojimi starši. Če bo priden, mu bo oče dal denar za sladoled, mama pa denar za čokolado. Vse se da domeniti. Po tej knjigi je otrok še bolj pameten in razgledan, saj otrok razume, da se da domeniti tudi to, kako bodo imeli skupaj otroke in kako bo imel nadomestno mater.

Zato naj zagovorniki zakonika, ko trdijo, da ni posvojitev in nadomestnega materinstva, o vsem tem preprosto vprašajo kar majhne otroke. Ti jim bodo tematiko lahko zelo podrobno in nazorno razložili.

Pravne podlage za posvajanje otrok, umetne oploditve in nadomestno materinstvo

Torej, otroci vedo, kako to teče. Kot smo že rekli – zagovorniki vseskozi in v veliki večini zanikajo možnost posvojitve otrok. Razen redkih izjem, kot sta bila dva dogodka, kot sta Barbara Rajgelj (Odmevi, 30.1.201) in Mitja Blažič (ŠKG, 7.3.2012), dejala, da je zanje edina sprejemljiva rešitev glede posvojitev uvedba splošne možnosti posvojitev katerega koli otroka s strani istospolnih parov.

Katere so pravne podlage za ta namen? To so 3. , 60., 217. in 230. člen. Predlagatelji so iz definicije zveze med moškim in žensko (3. člen) izločili ovrednotenje njene zmožnosti zasnovanja družine, to je spočetje otrok. Torej, lahko pride po naravni poti ali kakorkoli drugače. Sedaj je to vseeno.

V 60. členu se določa, da se lahko tudi istospolne skupnosti svobodno odločajo o rojstvu otrok. Ob upoštevanju 5. člena, zaradi popolnega izenačenja, razen, kjer zakon določa drugače, določilo za zakonske zveze velja tudi za zunajzakonske, partnerske in zunajpartnerske skupnosti. Iz medicinsko etičnega stališča je 60. člen izjemno sporen, ko govori, da bodo istospolno usmerjeni pari, enako kot zakonci, svobodno odločali o rojstvu otrok. Ob tem se zastavlja ključno vprašanje, kako naj dva moška svobodno odločata o rojstvu otrok, če pa sama ne moreta zanositi in roditi otrok?

V 217. členu zakonik omogoča istospolno usmerjenim posvojitev otrok (ne le bioloških, kakor je navadno napačno napisano) svojih partnerjev. Gre torej za spodbudo, naj se npr. ena izmed istospolnih partnerk odpravi na umetno oploditev v tujino, v Sloveniji pa bo otroka posvojila še njena partnerka. Očitno je tudi, da je 217. člen pisan na kožo predvsem primerom umetne oploditve, saj bioloških otrok istospolno usmerjenih, čigar drugi starš bi se jim odpovedal ali umrl, praktično ni.

V 230. členu so podrobneje opredeljeni še postopki za posvajanje otrok. Center za socialno delo med vsemi možnimi kandidati za posvojitelja glede na otrokove značilnosti in potrebe, želje, ki jih je izrazil kandidat, strokovno mnenje centra za socialno delo, željo bioloških staršev glede bodočih posvojiteljev, izbere najprimernejšega kandidata in vloži predlog za posvojitev pri sodišču. V primeru nadomestnega materinstva je takšen člen izjemno prikladen.

Scenarij posvajanja otrok

Poglejmo si možne scenarije posvajanja:
1.) 60. člen pravi: Zakonca svobodno odločata o rojstvu otrok, ne piše skupnih otrok. Zaradi 5. člena to pomeni: partnerja v partnerski skupnosti svobodno odločata o rojstvu otrok.
2.) Dva moška ne moreta skupaj spočeti otrok. Ker svobodno odločata o rojstvu otrok, to je tudi neskupnih, lahko eden od njiju s svojo spermo v postopku umetne oploditve oplodi jajčece donatorke. Zaenkrat je to mogoče za plačilo v tujini. Zarodek potem donosi, otroka rodi in odda očetu nadomestna mati, zaenkrat za plačilo v tujini. V Sloveniji je ta postopek zaenkrat  prepovedan v Kazenskem zakoniku.
3.) Ker se bodo homoseksualci pritožili, da so njihove pravice po 60.členu DZ v Sloveniji kršene, bo sprožen postopek za spremembo Kazenskega zakonika, za dovoljenje nadomestnega materinstva v Sloveniji.
4.) V parlamentu je vedno praksa, da se star zakon spremeni zaradi neskladja z novim zakonom. Družinski zakonik je novejši od Kazenskega zakonika, zato bo logično spremenjen Kazenski zakonik.
5.) Prejšnja vlada med obravnavo Družinskega zakonika ni pristala na predlog, da se v 60. členu napiše, da ta ne velja za partnerske skupnosti, kar dokazuje, da je njihov namen takšen, kot je opisan.

Zato je Družinski zakonik le vmesna stopnja ali prvi korak do popolnega prevrednotenja družine in starševstva, za katerega si zagovorniki Družinskega zakonika že ves čas prizadevajo in skušajo do njega priti po ovinku.

Prva pravna možnost: posvojitev otroka v Sloveniji

Najbolj osnovna možnost je, da se posvoji otroka v Sloveniji. Po 3. odstavku 217. člena lahko posvoji otroka kdorkoli, tudi samska  istospolna oseba. Po registraciji zveze sledi 217. člen, 2. odstavek, kjer pravi, da lahko partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja. To je prva možnost.

Druga pravna možnost: nakup ali posvojitev otroka v tujini

Druga pravna možnost je nakup ali posvojitev otroka v tujini. Precej lažji in hitrejši postopek je nakup. Potrebno je povedati, da je lahko trgovanje z otroki stranski učinek tega zakona, saj je mogoče uveljavljati pravico do posvojitve, če je bila ta posvojitev že storjena v tujini. Nikjer v zakonu ne določa preventivnih ukrepov, ki bi tako posvojitev obravnavalo posebej oprezno. Zato posredno zakon spodbuja trgovino z otroki.

TV Slovenija je  pred kratkim predstavila dokumentarec Dojenček na spletu, kjer je celoten postopek dobro obrazložen. Tudi tu je govora o tem, da je možno kupiti otroka po spletu. Potrebujemo samo kreditno kartico, navodila za celotni postopek najdemo na YouTube. Iz dokumentarca  Dojenček na spletu je jasno razvidno, zakaj prihaja do izkoriščanja žensk. Nekatere družine ali ženske, si ne morejo privoščiti nakupa stanovanja, šolanja, obnove stanovanja. Možnost, ki jim ostaja je, da sodelujejo v trgovini z otroki, s prodajo svojih jajčec ali nadomestnega materinstva. Čeprav se Slovenija hvali s sprejetjem Oviedske konvencije, ki preprečuje nadomestno materinstvo, pa ravno Družinski zakonik na široko odpira kupovanje otrok v tujini in s tem izkoriščanje tujih žensk za to, da bodo istospolni lahko prišli do otrok.

Očitno so takšne zadeve velika trgovina. Na internetu je linkov na to temo veliko, prav tako agencij, ki to tržijo, ter tudi klinik, ki to delajo. V splošnem je v Indiji najlažje priti do otrok, ni nobenih omejitev.  Druge destinacije so še ZDA, Kitajska, Južna Afrika in tudi druge. Cene za nakup se gibljejo od 10.000 $ v Indiji, do 100.000 $ v ZDA. Zakonik to trgovanje dejansko samo sistemsko urejuje, to pomeni, da bo to dolgoročno dovoljeval.

Tretja pravna možnost: splošne posvojitve kateregakoli otroka v istospolne skupnosti

Po Družinskem zakoniku med heteroseksualnimi in homoseksualnimi skupnostmi ni nobene kvalitativne razlike. Edina razlika, ki jo zakonik določa, je v tem, da homoseksualne skupnosti ne morejo posvojiti tujega otroka. Lahko pa se v tujini dajo umetno oploditi ali kupijo otroka od “nadomestne” matere. Ker Zakonik ne priznava razlik med heteroseksualnimi in homoseksualnimi skupnostmi, razlikuje pa njihove pravice, bo Ustavno sodišče ob zahtevi za presojo ustavnosti gotovo odločilo, da je takšna ureditev neustavna in zahtevalo, da država zagotovi “pravico do posvojitve” tudi istospolnim skupnostim.

Omejitev možnosti posvojitve otrok s strani istospolnega para jev zakoniku zapisana na način, ki zelo verjetno ni skladen z Ustavo RS (217. člen v povezavi s 3., 9., 60. in morda še kakšnim členom).  Zato obstaja velika verjetnost, da bi Ustavno sodišče pritrdilo izpodbijanju teh določil. O neustavnosti tega določila so se javno izrekli tudi vidni homoseksualni aktivisti, kot je Mitja Blažič, koordinator Kampanje za vse družine in nekateri pravniki, kot sta Aleš Zalar in Katarina Kresal. Zakonik je namreč napisan tako, da nikjer ne utemeljuje, zakaj je potrebno in utemeljeno različne vrste skupnosti pri ureditvi posvojitev obravnavati različno, tako da je razlikovanje utemeljeno le na različni spolni sestavi in usmerjenosti članov različnih skupnosti.

Zato je za zagovornike tako bistveno, da je 60. člen napisan zelo na široko. To je za njih ključen člen do splošne posvojitve otrok.  Od te definicije tega člena ne bodo odstopili niti za milimeter. Če bi mislili iskreno, bi tu popustili ob predlogu Družinske pobude za referendum, vendar niso.

Postavlja se vprašanje, čigavih otrok, če istospolna skupnost sama ne more spočeti otroka? Ta člen je zato pravna podlaga za nadaljnje zahteve po legalizaciji umetne oploditve zdravih žensk in t. i. nadomestnega materinstva. Tu pa prihajamo na polje trgovanja s posameznikovimi spolnimi celicami, nosečnostjo … in posledično z otroki.

Četrta pravna možnost: umetne oploditve zdravih lezbijk

60. člen v povezavi s 5. členom določa, da imajo istospolni pari pravico svobodno odločati o rojstvu otrok. Ta pravica je za moške pare uresničljiva le preko nadomestnega materinstva, to je najem ženske, ki donosi otroka, kar je v svojem bistvu trgovina z otroki.

Ali res hočemo spodbujati in kasneje celo uzakoniti izkoriščanja revnih žena, da bi za preživetje prodajale svoje otroke bogatim homoseksualcem?

Za lezbijke je vsaj s strani države edini način zagotavljanja te pravice umetna oploditev. Na tem mestu je zakonik v nasprotju z zakonom o OBMP, ki take možnosti trenutno ne dovoljuje. Prej ali slej bo moralo priti do uskladitve obeh zakonov. Ker so zagovorniki zakonika odločno zavrnili možnost, da 60. člen ne bi veljal za istospolne pare, lahko upravičeno pričakujemo zahteve za spremembo zakona o OBMP, še posebej ker so stranke, ki podpirajo zakonik, tako spremembo tega zakona enkrat že sprejele, a smo jo državljani zavrnili na referendumu leta 2001. Ali res hočemo dovoliti in morda celo iz javnih sredstev plačevati umetne oploditve zdravih lezbijk?

Kam pelje zadeva nam kaže zadnji primer iz Švedske. Ne samo dve lezbijki, ampak celo ena sama. Iz Švedske prihaja zahteva, da bi dovolili tudi umetne oploditve ene same zdrave lezbijke.

Peta pravna možnost: nadomestno materinstvo

Kakor hitro bo uvedena možnost splošnega posvajanja, sledi zahteva za omogočanje nadomestnega materinstva. Predlagatelji Družinskega zakonika vanj niso vključili nobene pravne varovalke, ki bi preprečevala legalizacijo nadomestnega materinstva. Nasprotno: s 60. členom so pripravili pravno podlago za etično nesprejemljivo izkoriščanje revnih žensk, ki ga bomo morali v Sloveniji v primeru legalizacije povrhu vsega verjetno financirati vsi davkoplačevalci.

Po morebitnem sprejemu Družinskega zakonika, ter splošnega posvajanja, je pot do nadomestnega materinstva popolnoma odprta. Še pred tem se bodo začele zahteve za spremembo Kazenskega zakonika, da se dovoli nadomestno materinstvo.

V tem primeru gre za pravo zakonodajno »sabotažo«, saj je na osnovi tega člena ustvarjena pravna podlago za uzakonitev brezplačnega nadomestnega materinstva in umetno oploditev za zdrave homoseksualne ženske. Čeprav je nadomestno materinstvo z Oviedsko konvencijo prepovedano, so se predlagatelji poslužili pravne ukane z namenom, da uzakonijo izkoriščanje revnih žensk, ki bodo proti plačilu za istospolne pare donosile in rojevale otroke. V primeru, da se bodo takšni pari v času nosečnosti ločili, pa bo morala nadomestna mati na »ukaz« splaviti nerojenega otroka.

Dobrodošli v krasnem novem svetu

Takšen način posvajanja otrok, kot je predlagan v zakoniku pozna deset držav na svetu. Kot je podano v poročilu Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope (PACE), številka 12185 iz marca 2010, bi bila naša nova ureditev primerljiva z Nizozemsko, Švedsko, Belgijo in Južno Afriko.  Z eno izjemo. Nikjer na svetu namreč ni določila, da bi dva istospolna, ki nista registrirana pred državo, lahko posvajala otroke. V primeru sprejetja Družinskega zakonika, bomo postali svetovni unikum.

Takšna nova ureditev pa bi bila precej bolj liberalna od Nemčije, Finske, Velike Britanije in Danske. Po tem poročilu je sicer Slovenije že sedaj bolj liberalna od Avstrije, Italije, Srbije, Hrvaške ter že sedaj primerljiva z Nemčijo, Finsko, Veliko Britanijo in Dansko.

Pot v takšen krasen nov svet, je s tem tlakovana. Vendar za kakšno ceno? V 137. členu piše, da če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo, materinstva ni dovoljeno ugotavljati. Ter v 138. členu, da če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo s semensko celico darovalca, njegovega očetovstva ni dovoljeno ugotavljati.

Problem, ki se s tem odpira je, kdo so ti otroci, ter kakšna je njihova identiteta. Takšni otroci ne bodo  imeli pravice izvedeti od semenskih bank podatkov o očetih, ker bo seveda banka ščitila darovalce semena. Otroci nikakor ne bodo mogli izvedeti, kdo so očetje, čeprav bi kot polnoletni imeli pravico izvedeti, kdo so njihovi starši, kar sicer velja pri posvojitvah. Vse to je krasen novi svet.

Zato je edina možnost, da se izognemu takemu krasnemu novemu svetu, ki prinaša nove neenakosti, prikrajšanja in nova izkoriščanja,  da se v nedeljo v velikem številu udeležimo referenduma, ter glasujemo PROTI.