Znano je, da številni zahodni paradni konji levičarske medijske propagande neprenehoma napadajo vse kar ne diši po liberalnem, po t. i. evropskih vrednotah, predvsem pa »naprednem« (marsikdo bi rekel dekadentnem). Njihovemu kroničnemu verbalnemu linčanju se le stežka izognejo še zlasti države Višegrajske skupine in njihovi vodje kot sta Kaczyński in Orban.
Slednji so neprestano v vlogi grešnega kozla, ker so politično »nekorektni«, saj so se pač odločili za »neustrezno« politično opcijo ter ideale kot sta narod in tradicionalna družina. Ja, takšen je ta zahodni mainstream medijski Apartheid. Obenem so pod obstrelom CNN-ovih, Guardianovih in ostalih pravovernih ideoloških topov ob zid smrti postavljeni še Putin, Trump, pa razne nacionalistične ali zgolj domoljubne pobude oziroma politične stranke.
Ko se levičarji sami znajdejo v vlogi čarovnice
Mnogokrat se zdijo količine zahodnega levičarskega medijskega smodnika tako rekoč neomejene, zato je še toliko bolj osupljivo, ko levi jagenjčki nenadoma obmolknejo. Smodnik vsekakor še vedno obstaja, vendar v določenem trenutku postane nefunkcionalen. Tako se je nazadnje pripetilo na primer v Kijevu, ob 75. obletnici smrti ukrajinskega nacionalističnega vodje iz obdobja 2. svetovne vojne – Stepana Bandere, ko je tam v njegovo počastitev potekal domnevno največji nacionalistični shod na območju Evrope v zadnjem času.
Na njem se je zbralo kar okoli 20.000 domnevnih nacionalistov, ki so počastili spomin na svojega vzornika, in ki je obtožen, da naj bi v obdobju zadnje svetovne tragedije kolaboriral z nacisti ter zagrešil smrt številnih Poljakov, pa tudi Judov. Pravoverni CNN pa nič. Niti besedice o dogodku, kaj šele žolčnih obtožb, da je šlo za bando fašistov, nacistov, šovinistov in antisemitov. Popolnoma nič. Nobenih pozivov Bruslju naj ukrepa in nobenih finančnih sankcij. Le kdo bi sploh razmišljal o kakšni zamrznitvi bančnih računov v tujini? Če bi šlo za Varšavo, pa bi levi medijski topovi z največjim užitkom zapeli svojo ustaljeno himno. Kako je to mogoče? Kje so vsi tisti demokratični gromovniki kot sta Juncker in Macron?
Kam pes svojo levo taco moli?
Ja, proti »zloglasni« Rusiji in Moskvi, kam pa drugam. Ukrajinski nacionalizem je pravzaprav doživel svojo renesanso že v času Maidana, ko se je zgodil veliki politično-ideološki preobrat Ukrajine od vzhoda in »mačehe« Rusije proti zahodu k eurobirokratskim širokosrčnim »posvojiteljem« te »vzhodnoevropske postkomunistične sirote«. Že takrat so se širom Ukrajine, še zlasti pa na samem dogodku v Kijevu prebudila nacionalistična čustva, »od mrtvih pa je vstala« tudi vsa tista oporečna nacistična simbolika. Tudi v zadnjem času, ko so v Kijevu množično počastili spomin na pokojnega Bandero ni bilo nič kaj pretirano drugačno vzdušje.
Zahodni medijski molk je mogoče pojasniti z željo, da bi se Ukrajino čimbolj oddaljilo od Rusije in jo napravilo za ubogljivo bruseljsko provinco. Ko bo misija opravljena, pa takoj zamenjati ploščo – namesto svastik bodo plapolale mavrične zastave. In takrat bodo ukrajinski skrajni desničarji kar čez noč postali hudobni. Zahodna levičarska občila se zdijo kot modni svet, ki sledijo modnim muham svojih »kreatorjev« v ozadju.
