Ko sem leta 1998 ob predstavitvi knjižnega prvenca Pot do kruha imel prvič priložnost novinarjem povedati, da so bili v ormoškem gradu zaprti nedolžni otroci iz zloglasnega koncentracijskega komunističnega taborišča v Kidričevem (Sternttal), sem naslednji dan po nacionalnem radio poslušal, da sem govoril same laži in da o knjigi Pot do kruha, ki so mi jo predstavljali ormoški krščanski demokrati, nisem nič povedal. Danes, ko že deset let stoji mogočen spomenik na pokopališču v Ormožu devetintridesetim nesrečnikom, ki jih je med drugimi šikaniranji pobral šterntalski tifus, in je tudi v gradu postavljena spominska plošča, pa več nihče ne reče, da je ta zločin izmišljotina.
Med vojno so z nemškim vojaškim činom preganjali partizane, po vojni pa kot dobri udbovci dobili borčevske pokojnine
Oče je bil slab šic (strelec), saj kot vehrmanšaftar ni zadel tarče, ki bi mu prinesla nemški vojaški čin. S sosedovim Frančekom sta se namreč dogovorila, da nemškega čina ne potrebujeta, zato sta bila kot slaba šica primerna le za čuvaja železniške proge med Slivnico in Račami.
Neko marčno noč leta 1945, malo preden so nas doma pri Sv. Bolfenku (Kog) osvobodili Bolgari, sta ponoči na omenjeni progi odkrila poškodbo tirnice, zaradi katere bi lahko iztiril vlak. Ob osvetljevanju poškodbe pa sta iz grmovja slišala moški glas: »Če ne bosta vidva streljala, mi tudi ne bomo.« Bili so to raški fantje, ki so zapustili Pohorski bataljon, kjer se je na silo zahtevalo članstvo v KPS. Izročila sta jim puški in uniformi, oni pa so njima podarili svoje civilne obleke, da sta lahko dezertirala.
V času našega stalinizma – v zlati svobodi, kot se je reklo po vojni – pa so prijatelji čebelarji očeta prepričevali, da ima za to dejanje pravico do borčevske penzije. Namesto tega pa je oče moral kar trikrat v gulag (namišljene orožne vaje). Dvakrat je s konji vozil hlodovino s Pohorja, tretjič pa je moral za tri mesece v Donji Vakuf v Bosno.
Dobri strelci, ki so zadeli tarčo in dobili čin, pa so potem morali preganjati partizane okrog Šoštanja. In prav ti so v zlati svobodi na Kogu dobili borčevske penzije.
Hočem reči, da v našem stalinizmu in potem v zlati svobodi ni bilo pomembno, kaj si delal v času NOB? Veljalo je le, če si bil potem dober udbovec.
