Ključi od »vrat« do mednarodnih voda ostali v hrvaških rokah

Foto: Anastasia Fomina / Unsplash

V Sloveniji smo več kot mesec dni, vse od dneva razglasitve arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško, 29. junija 2017, poslušali, kako »fantastični dan« je bil to za Slovenijo. Medtem ko hrvaški politiki še naprej trdijo, da te arbitražne razsodbe o meji med državama ne priznajo, slovenski politiki trmasto branijo določitev meje med Slovenijo in Hrvaško. Trdijo, da je edino pravična, pri tem pa se ne ozirajo na hrvaško odklonilno stališče do arbitražnega postopka. Slovenski politiki iščejo potrditev svojih stališč celo med tujimi politiki. Kot da oni sploh poznajo potek meje! Pravi politiki in diplomati nikoli ne zapirajo dialoga s politiki nasprotnega mišljenja, zato so tuji politiki pri teh vprašanjih zelo diplomatski.

Prepričan sem, da tudi del vladajoče koalicije dvomi o pravičnosti arbitrov. Saj nam takšen potek meje med Slovenijo in Hrvaško zapira prost izhod do odprtega morja. Poleg tega je nekaj deset slovenskih družin nesmiselno ostalo na Hrvaškem. Tako odločitev so spoštovani sodniki določili v mirnem času, ko na njih ni bi bilo pritiskov, kot so jih doživljali arbitri, ki so določali meje po končani drugi svetovi vojni. Taka razsodba ni v duhu pravičnosti in ne v duhu dobrih sosedskih odnosih dveh držav, ki sta članici Evropske skupnosti.

Po drugi svetovni vojni je slovenski komunistični voditelj Edvard Kardelj Hrvaški podaril Istro, ki jo je Jugoslavija po koncu druge svetovne vojne dobila v zameno za 145 tisoč Slovencev, ki so z ozemljem in njihovim imetjem vred ostali v Italiji. Takrat v Istri še ni bilo veliko Hrvatov. Žal se je leta 2009 takratni predsednik Vlade RS Borut Pahor tako vztrajno in samovoljno zavzemal za arbitražo (dr. Milan Balažic v knjigi »Užitek, vednost in oblast«), čeprav so številni slovenski pravni strokovnjaki in politiki že takrat dvomili glede možnosti same izvedbe in njene pravičnosti. Pahor ni prisluhnil številnim domačim in tudi tujim pravnim in političnim strokovnjakom, ki so opozarjali na pasti, v katere bi se Slovenija lahko ujela in ostala brez delov svojega ozemlja in prostega izhoda do mednarodnih voda. In prav to zgodilo se je zgodilo!

Namesto, da bi Sloveniji določili prosti izhod na odprto morje, so arbitri določili morsko mejo med Hrvaško in Italijo. Slovenija je tako ostala brez prostega (lastnega) izhoda do mednarodnih voda. Namesto izhoda do mednarodnih voda so arbitri v hrvaškem morju postavili »morska vrata«, preko katerih bodo plovila izplula ali vplula v slovensko morje. Ključi od »vrat« do mednarodnih voda so ostali v hrvaških rokah. Ob vsem tem, poleg izgube državnega ozemlja in dela prebivalstva, kar sploh nima cene, so Slovenijo postopki arbitraže stali približno deset milijonov evrov. Hrvatov, ki so pridobili več kot so pričakovali, pa to ni nič stalo, saj oni so iz arbitraže že davno izstopili. Bodo slovenski politiki končno spoznali in priznali napake, ki so se zgodile slovenski pravni in diplomatski stroki? Bodo prisluhnili hrvaškim kolegom, da je arbitražni sporazum mrtev? In se končno pričeli s Hrvati pogajati z novimi (starimi) argumenti. Toda bojim se, da  novih pogajanj ne bo!

Hrvaški politiki se bodo še naprej poigravali z naivnostjo svojih slovenskih kolegov in čez čas priznali potek meje, ki jo je določilo arbitražno sodišče. Čeprav tega Hrvati še ne priznajo, se zavedajo, da so dobili več od pričakovanj. Mednarodni pravni strokovnjaki so jim uresničili željo, da mejijo z Republiko Italijo, s tem pa so Slovenijo končno odrezali od mednarodnih voda ter ji odvzeli status pomorske države. Plovba v mednarodno morje pa bo odvisno od hrvaške vsakodnevne politične volje.