Predsednik nemškega parlamenta (Bundestag) Norbert Lammert je označil padec berlinskega zidu kot edinstveni (srečni ) trenutek v nemški zgodovini. Seveda, tako Lammert, se je takrat položaj v vzhodni Nemčiji zaostril do vrelišča. Vendar, tako Lammert; „Padec zidu ni bil čudež, temveč posledica neke, ne samo v nemški zgodovini enkratne, miroljubne revolucije“. Brez civilnega gibanja za državljanske pravice in različnih iniciativ, ki so nastale iz tega, predvsem pa brez mirnih masovnih demonstracij v Leipzigu, Berlinu in drugod, brez masovnega bega iz NDR, brez „evropskega piknika“ v Sopronu, pa seveda brez tistih, ki so se zatekli v veleposlaništvo nemške zvezne republike v Pragi, tega za kar stoji 9. november 1989, ne bi bilo. V nekaj mesecih po padcu zidu se je politični zemljevid Evrope korenito spremenil. Padel ni samo berlinski zid, padla je železna zavesa. Bilo je na simbolni ravni konec hladne vojne.
Berlinski zid – izgred?
Je bil berlinski zid, ki je delil največje nemško mesto kar 28 let, izgred totalitarnega režima, izrodek komunističnega sistema, produkt samovolje nekaterih oblastnikov?
Ne. Prav nasprotno, zid je posebno nazoren prikaz represivnega sistema, ki je bil pritisnjen v kot, bil je logična posledica komunistične diktature v posebnih okoliščinah, v katerih se je znašla deljena Nemčija. Zid je bil logična posledica zato, ker režim ni imel izbire, če je hotel še naprej obstajati, saj je bil socialistični gospodarski sistem že zaradi svoje plansko gospodarstvene strukture in po svoji kolektivistični, svobodnemu izražanju nasprotujoči neprivlačnosti, brezupno na slabšem, moral je namreč konkurirati s socialnim tržnim gospodarstvom na zahodu, ki je v veliki meri gradil na svobodni volji posameznika. Če bi ostalo stanje kot je bilo pred izgradnjo zidu, bi vedno več državljanov zapuščalo NDR skozi zadnjo možno luknjo, to je bil Berlin, tako da bi NDR dobesedno izkrvavela. Da torej zavaruje obstoj NDR, je oblast morala svojim prebivalcem z nasiljem preprečiti, da zapušča NDR. Logična posledica je bila zato tudi „ukaz za streljanje” (Schießbefehl), o katerem se je na zahodu toliko razpravljalo in se še, tudi o tem ali je sploh obstajal tak ukaz in če je, pod kakšnimi pogoji je veljal. Tisti, ki gradi zid in postavi ograjo iz bodeče žice in sprejme temu primerne nečloveške zakone (beg čez mejo je bil kaznovan z večletno zaporno kaznijo), mora končno svoje cilje uveljaviti tudi s silo, sicer bi vse to ne imelo nobenega smisla.
Pregrada med vzhodom in zahodom je dejansko že obstajala, in sicer odkar je iz sovjetske cone nastala NDR. Meja z Zvezno Republiko Nemčijo je bila na celotni dolžini, to je 1379 km, obdana z bodečo žico in smrtnim pasom (Todesstreifen). Po podatkih muzeja na Checkpoint Charly je na meji med vzhodno in zahodno Nemčijo izgubilo življenje 1245 oseb, samo v Berlinu 136.
Ta meja je bila podobna mejam v mnogih drugih diktaturah. Namen takih in podobnih mej je bil samo delno zaščita države pred nenadzorovanim vstopom in pred škodljivimi, tudi sovražnimi dejanji, ki so ogrožala državo od zunaj. Prav nasprotno, take močno zavarovane meje so ščitile predvsem državne oblasti pred lastnim ljudstvom. Usmerjene niso bile proti zunanjim sovražnikom in nasprotnikom, temveč proti svojim lastnim državljanom, ki so želeli samo nekaj samo po sebi umevnega, namreč svobodno potovati iz ene nemške države v drugo – in seveda potovati tudi po svetu.
V nemškem primeru so se znašli predstavniki oblasti pod posebnih pritiskom. V Nemčiji niso državljani na vzhodu želeli potovati v tujo deželo, želeli so se svobodno premikati v svoji lastni deželi (v Berlinu celo med različnimi mestnimi četrti), pri tem so bili v ospredju obiski pri družinskim članih in prijateljih. Hoteli so potovati v deželo z istim jezikom, isto kulturo, isto staro tradicijo. In če so si hoteli zgraditi novo eksistenco na drugi strani, jim ni bilo potrebno tvegati nečesa popolnoma novega, v okolju s povsem drugačno mentaliteto, tujo kulturo, v tujem jeziku. Zato je bila želja se preseliti v drugo državo (ali celo samo začasno tja potovati) veliko bolj pogosta in pereča kot recimo na Madžarskem, Češkoslovaškem ali Poljskem, kjer je večino ljudi že možnost začeti povsem novo življenje v popolnoma novi deželi in to v tujem jeziku, drugačni kulturi, z drugačno miselnostjo in se vključiti v neobičajno družbo, odvrnila od želje, da zapusti državo. V Jugoslaviji so si zato lahko privoščili celo skoraj odprte meje. Vzrok je bil seveda predvsem za gospodarski razvoj neobhodno potreben turizem.
Konec zidu – konec NDR
Padec berlinskega zidu je pomenil hkrati tudi konec Nemške demokratične republike (NDR).
Trenutno se vodi v Nemčiji nesmiselna debata – iz političnih vzrokov. Neka pripomba Helmuta Kohla, nemškega kanclerja ob prevratu, je v neavtoriziranem osebnem intervjuju bila pretirano in neustrezno napihnjena (verjetno, da bi Kohlu podtaknili določeni cinizem do vzhodnih Nemcev). Kohl je namreč izrazil mnenje, da za osvoboditev Nemške demokratične republike niso odločilno prispevali prebivalci Vzhodne Nemčije, temveč Moskva, ker je signalizirala, da v primeru izbruha revolucije ni pripravljena podpreti nemško komunistično oblast. Seveda je oboje res in se dopolnjuje: Brez množičnih protestov ne bi prišlo do prevrata. Ta mirna vstaja v NDR pa je bila mogoča samo, ker v Moskvi niso stali tanki, ki bi intervenirali za Honeckerja in tovarišijo.
Do nemške združitve pa je bilo potrebno premostiti še kar nekaj zaprek. Mnogi protestniki in borci za državljanske pravice, so najprej želeli ustanoviti – poleg ZRN – drugo nemško državo (verjetno s socialistično ustavo), ampak ljudje so masovno ustavili take načrte. Zahtevali so hiter konec NDR, ker so želeli tako hitro kot le mogoče, participirati pri materialnih dobrinah Zvezne republike („sedimo na kovčkih, ali pride nemška marka k nam, ali pa pridemo mi do nemške marke“ – s tem so seveda zagrozili splošen eksodus v Zvezno republiko Nemčijo). Tako – s Kohlovo podporo – ni prišlo do najrazličnejših eksperimentov z neko novo demokratično NDR, tudi ne do ustanovitve nove skupne države z novo ustavo, temveč se je (med tem demokratično legitimirana) NDR priključila Zvezni republiki Nemčiji.
To je bilo tudi logično, saj se je Zvezna republika Nemčija od vsega začetka razumela kot svobodna Nemčija, ki govori tudi v imenu svojega nesvobodnega dela. Zato je bila neka nova državna tvorba nepotrebna. Tudi ni nobenega dvoma o tem, da je to ustrezalo želji večine vzhodnih Nemcev.
Na mednarodni ravni je pametna diplomacija Kohlove vlade uspela pri zahodnih zaveznikih, predvsem pri Veliki Britaniji in Franciji, premagati še vedno obstoječe predsodke proti združeni, močno razširjeni Nemčiji. Končno pa je tudi zelo spretno vodenje pogajanj – kar je bil morda Kohlov največji dosežek v tem kontekstu – pripeljalo do tega, da je Sovjetska zveza združitev odobrila ter se odpovedala nadaljnji vojaški prisotnosti v Vzhodni Nemčiji.
Česa se iz gradnje zidu in prevrata lahko naučimo?
Iz tega se lahko predvsem nekaj naučimo, namreč da ne podpiramo in dopustimo nobenega sistema, ki pri izvajanju svojih ciljev ne temelji na načelih človekovih pravic.
Da tam, kjer je že nastal zid, s potrpežljivostjo in neizprosno trdovratnostjo vztrajamo na tem, da se podre. Da ni v tem primeru nobene popustljivosti, kot se je to dogajalo v nekaterih nemških krogih (hvala Bogu ne končno v odločilnih), z vsemi vrstami govorjenja o nujni “normalizaciji” nemško-nemških odnosov in zbliževanja. Vzhodnonemški demonstranti so še ravno pravočasno ustavili tiste politike na zahodu, ki so se z nemško delitvijo sprijaznili – takorekoč za vse večne čase.
Seveda je vprašanje, če bi se sploh in kako dolgo NDR brez mirne revolucije lahko obdržala kot neodvisna država. Danes vemo, je bila NDR leta 1989 ekonomsko povsem na koncu, tako da obstajajo utemeljeni dvomi, da je bil domnevni „spodrsljaj“ člana politbiroja Güntherja Schabowskega na mednarodni tiskovni konferenci, ki je povzročil v noči od 9. na 10. november, da so se na v Berlinu vsepovsod na mejnih zapornicah zbrale ogromne množice ljudi, res bil samo pomota (lapsus) in ne del poskusa predčasno prekiniti neskončne težave. Kakorkoli že, kar nekaj vodilnih v NDR (verjetno je bil med njimi tudi Egon Krenz), je načrtovalo takojšnji razpad NDR brez prelivanja krvi zato, da bi dobili še eno priložnost začeti znova – v neki novi, domnevno bolj „demokratični“ državi. Vzeli so v zakup, da NDR takoj popolnoma razpade. V tem so nekateri „tovariši“ na vodilnih mestih videli manjše zlo, ker so vedeli, da preti razpad v bližnji prihodnosti, morda s krvavim izzidom. Na tak način je NDR-elita upala, da bo za sebe lahko še marsikaj rešila, tako npr. podobo neke države, v kateri je bilo po njihovem mnenju v primerjavi z Zvezno republiko Nemčijo kar nekaj prednosti – npr. »ni bilo brezposelnosti«. Upala pa je tudi, da bo zato zahodno pravosodje relativno prizanesljivo do odgovornih (kar se je tudi res zgodilo) in končno, da bodo SED- predstavniki ali njihovi somišljeniki lahko v zahodnih parlamentih in organih delovali naprej To je v resnici tudi uspelo, saj bo letos decembra meseca po vsej verjetnosti SED, ki se je dvakrat preimenovala – najprej v PDS, potem pa v Die Linke – dobila prvega ministrskega predsednika v Turingiji.
Pravosodje seveda ni ustrezno reagiralo na kršitve človekovih pravic, vendar je bilo nekaj obsodb. 120 vojakov, ki so streljali na pregradi med obema deloma Nemčije, je bilo obsojenih delno na pogojne kazni, deloma na zaporne kazni, člani politbiroja Egon Krenz, Günther Schabowski in Günter Kleiber so bili obsojeni na večletne kazni. Erich Honecker je bil sicer obtožen, do procesa pa zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja ni prišlo. V Sloveniji npr. ni bil obsojen nihče.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
