Kdaj bomo živeli bolje? Kdaj bo svet boljši? Takšna vprašanja zastavljamo sebi, drug drugemu, politikom, Cerkvi in še komu. Ta vprašanja ne postavljamo zato, ker bi res pričakovali jasen odgovor. Ne verjamemo, da nam na ta vprašanja lahko kdor koli kaj točnega pove. Pač pa želimo s temi vprašanji povedati dvoje: prvič, da s svetom, v katerem živimo, nismo zadovoljni; da razmere, v katerih živimo, močno odstopajo od naše predstave, kakšen bi moral biti svet. In drugič: da od tistih, ki jim vprašanja zastavljamo – bližnjim, politikom, Cerkvi itd. – pričakujemo, da bodo za izboljšanje razmer naredili več, kot naredijo. Ali drugače: odgovornost za razmere, s katerimi nismo zadovoljni, pripisujemo predvsem drugim. Ti naj že vendar kaj naredijo, mi pa bomo ocenili, ali smo s tem, kar so naredili, zadovoljni ali ne, ali jih bomo še volili ali ne, ali jih še želimo imeti za škofa, župnika, šefa oddelka, šefa podjetja, ravnatelja ipd. ali ne.
Že iz tega, kar smo rekli doslej, je razvidno, da je z našim spraševanjem, kdaj bomo živeli bolje, kdaj bo svet boljši, nekaj narobe. Najprej je narobe to, da za slabe razmere krivimo predvsem druge, in da tudi odgovornost za izboljšanje razmer s sebe prelagamo najprej na druge. Še bolj pa se zmota teh tako samoumevnih vprašanj razodeva v luči današnje Božje besede. Sv. Pavel v pismu Rimljanom nikogar ne poziva – ne preprostih ljudi ne visokega plemstva ne cesarja – naj kaj naredi za izboljšanje razmer, ampak spregovori o trpljenju sedanjega časa. Hoče reči: naj bodo razmere take ali drugačne, je čas, ki nam je dan, da ga preživimo na tem svetu, brez prekinitve zaznamovan s trpljenjem. Seveda so lahko razmere boljše ali slabše, a naj bodo kakršne koli, vsi ljudje trpimo, ne glede na to, kateremu družbenemu sloju pripadamo, ali koliko pozornosti in slave uživamo v javnosti. Ne trpijo samo reveži, trpijo tudi kronane glave in zvezde zabavne industrije.
Mnogi so nekoč z zavistjo gledali na dunajski dvor, kjer so v razkošnih dvoranah prirejali koncerte in gala plese. A glamur, ki je bil viden od zunaj, je v ozadju skrival tudi velike tragedije. Pomislimo na cesarja Franca Jožefa I. Trinajstleten je postal polkovnik avstrijske vojske in oblekel vojaško uniformo mlajšega časnika, ki je ni slekel do smrti; vse življenje je spal v vojaški postelji. Pet let pozneje je bil že na fronti, ob boku feldmaršala Radetzkega. Leta 1848 se je začela marčna revolucija, ki je zamajala imperij. Cesarska družina je morala bežati z Dunaja. Komaj osemnajstleten je leta 1848 postal cesar. Leta 1853 je madžarski krojaški pomočnik nanj naredil atentat. Naslednje leto se je poročil s sestrično Elizabeto, nato mu je umrla prvorojenka Zofija, leta 1859 je izgubil Lombardijo, leta 1866 Benečijo, naslednje leto je bil usmrčen njegov brat Maksimiljan, mehiški cesar, vojskoval se je v številnih vojnah, 1889. je v še do danes nepojasnjenih okoliščinah naredil samomor njegov sin Rudolf, kronski princ, leta 1898 je bila v atentatu v Švici ubita njegova žena Elizabeta; italijanski anarhist ji je v Ženevi med nakupovanjem igrač za vnuke v srce zabodel pilo; leta 1914 je prestolonaslednik Franc Ferdinand, njegov nečak, umrl v atentatu v Sarajevu, sredi prve svetovne vojne leta 1916 je umrl tudi cesar sam.
Podobno kot mitski junaki Gilgameš in Ahil umirajo mlade tudi velike zvezde našega časa: Michael Jackson, Marylin Monroe, Grace Kelley, princesa Diana, lani James Gandolfini, zvezda serije Sopranovi …
Ljudje nenehno razmišljamo, da si bomo nekega dne vendarle uredili življenje na zemlji, zaživeli v miru, blagostanju in demokraciji. In politiki ne nehajo dajati obljub o skorajšnji uresničitvi teh ciljev. Toda ti cilji so mit. Kajti vse stvarstvo je podvrženo ničevosti (prim. Rim 8,20), pravi sv. Pavel, zato vse stvarstvo zdihuje in trpi porodne bolečine. Skupaj s stvarstvom, nadaljuje sv. Pavel, pa zdihujemo tudi ljudje (prim. Rim 8,22-23).
To, o čemer govori sv. Pavel, je resnica sveta. Na njej temelji tudi naš krščanski življenjski program. Prva točka tega programa zato ni napor za izboljšanje sociale, uveljavitev kulture strpnosti in dialoga ter prenove politike, ki bo bolj zavezana višjim etičnim standardom. Zgodba cesarja Franca Jožefa I. je arhetipska, ker nedvoumno kaže, kako noben cesarski program v 68-ih letih njegove vladavine, pa tudi ne kateri koli drugi vladarski program ne kdaj prej in ne kdaj pozneje ni spremenil nič bistvenega. Tako kot je avstrijsko cesarstvo padalo iz ene nesreče v drugo, se nato polno zanosa in upanja dvigalo od ene velike državne parade do druge, od enega gala plesa do drugega, tako je z vsem drugim na tem svetu.
Naš odnos do resnice sveta, kakor jo je opisal sv. Pavel, naj se zato prednostno izrazi v sprejetju te resnice.
Prvo, kar naj vsak dan znova najprej storimo, že med britjem ali previjanjem otroka, je, da svoje srce odpremo Bogu. To odpiranje naj se po besedah sv. Pavla izraža predvsem v hrepenenju po razodetju Božje slave v nas (prim. Rim 8,18). Ljudje navadno dajejo prednost hrepenenju po izboljšanju socialnih in političnih razmer, hrepenenju po delovanju Boga v naših dušah in v svetu, pa se komaj opazno odpovedujemo. Zato doživljamo dvojni poraz: hrepenenje po Bogu je tako šibko, da nas ne napolni z veseljem in upanjem, zato tičimo v zagrenjenosti; hrepenenje po izboljšanju razmer, pa ostaja vedno neuresničeno. Posledično se nas loteva nezadovoljstvo s samim seboj in jeza nad svetom, ki se ne spremeni na bolje.
Večkrat pravimo, da živimo v zmedenih časih, ko niti sami niti politika ne kdor koli drug ne ve, kaj naj bi storili. Občutek zmedenosti, ki mnoge vodi v globoko potrtost in obup, je posledica nesprejetja resnice o svetu, zato se reševanja lotevamo na napačnem koncu. Ta napačen konec so naši načrti. Najprej nekaj približno jasnega načrtujemo, nato se lotimo dela in kmalu ugotovimo, da ne gre. Sv. Pavel ne predlaga načrtov, temveč govori o tem, naj se najprej v hrepenenju srca odpremo Bogu in njegovemu delovanju; v tem stanju duše, pa nam bo Sveti Duh po Božji besedi odkrival, kaj naj storimo. Če pa so na prvem mestu naši načrti in nato prošnja, naj jih Bog blagoslovi, se vse izjalovi.
Pred tremi leti je pri založni KUD Logos izšla knjiga z naslovom Ljubezen do književnosti in hrepenenje po Bogu, s podnaslovom Uvod v meniške avtorje srednjega veka. Knjiga prinaša izkustva benediktinskih, cistercijanskih in drugih menihov od pozne antike do konca 12. stoletja. Vsi menihi, katerih duhovna izkustva so zapisana v tej knjigi, so bili pred istim temeljnim vprašanjem kot vsak izmed nas danes: ali svoja pričakovanja staviti na to, da se bo svet spremenil in se brezupno zaganjati v spreminjanje razmer, ali pa najprej odpreti srce Bogu, da bo Bog sam po našem spreobrnjenju spreminjal razmere.
Po vsem tem, kar smo rekli, morda laže razumemo, kaj je hotel danes reči Izaija, ko je govoril o rodovitni in brsteči zemlji, na katero pade dež iz pod neba, v katero se nato položi seme, ki s svojimi sadovi da kruha uživalcu (prim. Iz 55,10-11). Na nas je, da iz svojega srca naredimo rodovitno zemljo. To je tedaj, ko se s hrepenenjem odpremo Bogu. On potem vedno daje milost, dež iz pod neba, da zemlja, torej naša dejavnost, zabrsti. Potem lahko preživimo, ker imamo kruha za telo in tolažbo za dušo. In kadar je zemlja pripravljena, ko je torej naše srce napolnjeno s hrepenenjem, ima njegova beseda v nas vedno učinek, nikoli se ne verne nazaj k Bogu brez uspeha.
Prav isto kot Izaija je hotel povedati tudi Jezus svojim sodobnikom. Seme, božja beseda, se nam obilno daje, naše srce pa je podobno ali kamnitim tlom ali grmovju ali pa rodovitni zemlji (prim. Mt 13). »Blagor vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo.« Vidijo in slišijo, da je Gospod vedno tu. Zato se vedno obrnimo najprej nanj, šele nato pa naj gledamo in poslušamo ljudi in njihove obljube, šele nato naj ukrepamo in spreminjamo tisto, kar nam ni všeč. In Gospodova Beseda bo imela uspeh tudi za nas.
Pripis: Nedeljska homilija, Ljubljana – Stožice, 13. julij 2014;
Iz 55,10-11; Rim 8,18-23; Mt 13,1-23.
