Vsakoletni binkoštni praznik je tudi priložnost za izpraševanje vesti. Namreč o tem, kakšno in kolikšno vlogo igra Sveti Duh v mojem življenju. Opažam namreč, da se po cerkvah o Svetem Duhu še kar veliko govori, ko pa pride do kakšnega izrednega delovanja Svetega Duha, pa pride do podobne reakcije kot ob izbruhu požara – ta ogenj je treba hitro pogasiti, da ne bo vse zgorelo! Dejansko imamo katoličani prav to hib – da vse prevečkrat uporabljamo »gasilni aparat«, ko se kje pojavi ogenj Svetega Duha.
Na sedmo velikonočno nedeljo sem k Božji besedi, ki jo dnevno dobivam v svoj elektronski poštni predal, dobil tudi »prilogo« – spremno besedilo z razlago. Tokrat je bil to prispevek Anje Kastelic. Med drugim je avtorica zapisala tudi tole: »Eno velja – vzeti Boga zares in mu slediti, pomeni nujno dobiti nasprotnike. Tudi med najbolj gorečimi verniki. Sveti Duh je namreč inovativen, preseneča in ruši človeške predstave in pričakovanja, zato je njegovo delovanje včasih nezaželeno. (podčrtal G. B.) In tisti, ki mu sledi, bo moral vedeti, zaradi katerega imena je pripravljen prenašati tako ali drugačno zasramovanje.«
Ta citat me je spodbudil k razmišljanju – sem pripravljen zaradi delovanja Svetega Duha tudi tvegati lasten ugled? Sem pripravljen narediti prelom med zgolj salonskim krščanstvom, ki morda zajema eno uro na teden, ki jo ponavadi namenjamo Bogu, ter držo, ki je dejansko ves čas slavilna – tudi takrat, ko smo glede molitve v stanju stand-by? Nekaj je jasno: Sveti Duh podira naše kalupe in predsodke in ga je nemogoče spraviti »nazaj v steklenico«. Zato delovanje Duha najlažje preprečimo tako, da ga preprosto zadušimo. Toda, sv. Pavel opozarja: »Duha ne ugašajte!« (1Tes 5, 19) Kolikor hitro se spustimo v takšno početje, smo dejansko že zelo podobni Jezusovim nasprotnikom iz časa njegovega javnega delovanja, namreč pismoukom in farizejem. Posledice zadušitve delovanja Svetega Duha pa so lahko zelo hude: verska praksa katoličanov se hitro zreducira na ritualizem ter ponavljanje besed brez učinka, mnogi katoličani pa zaradi »suhote« v naših cerkvah iščejo poti za rešitev svojih problemov v nekrščanskih duhovnih praksah, največkrat v ezoteriki in t. i. new age duhovnosti, pa tudi v dejavnostih, ki na prvi pogled z (nekrščansko) duhovnostjo nimajo nobene zveze (joga, borilne veščine) ter pri raznih zdravilcih in vedeževalkah. Ker tudi mnogi duhovniki niso poučeni o nevarnosti, ki jih prinaša udeležba pri tovrstnih dejavnostih, se mnogi samo čudijo, zakaj se cerkve vse bolj praznijo in zakaj je tudi duhovnih poklicev vse manj.
Morda bi bilo dobro razmisliti tudi o načinu podeljevanja zakramenta svete birme. Težko rečem, koliko se je ta način spremenil v dvajsetih letih, odkar sem sam prejel ta zakrament. Spominjam se samo, kako smo se pripravljali na birmanske izpite, se »dudlali« na pamet o verskih resnicah, nazadnje prišli na srečanje z birmovalcem, nato pa je sledil »veliki finale«, ki s(m)o ga mnogi čakali – da smo po obredu podeljevanja končno dobili darilo od botra in odšli na piknik, veri in Cerkvi pa končno rekli »adijo«. No, najdejo se tudi svetle izjeme (jaz takrat nisem bil med njimi, to moram priznati). Mnogokrat sem se tudi spraševal, v čem je težava, da je birma bolj zakrament odpada kot potrditve. Dokler mi ni prišla v roke knjižica »Krštenje u Duhu Svetom« (»Krst v Svetem Duhu«), ki jo je napisal potujoči misijonar, frančiškan iz Bosne in Hercegovine p. dr. Ivo Pavić. V njej sem našel zanimivo primerjavo. Imamo skodelico kave, ki ji dodamo sladkor. Toda če ne premešamo kave z žličko, bo kava vseeno ostala grenka – sladkor bo ostal na dnu. Potreben je torej naš delež sodelovanja, da se sladkor raztopi in kava postane sladka in dobi »primeren« okus. Tako je tudi z zakramentom svete birme – darove Svetega Duha dobimo »zapakirane« in jih je treba »odpreti« in aktivirati, začenši s tem, da binkošti, torej dogodek, ki ga opisujejo Apostolska dela, doživimo tudi osebno, kot da bi tudi sami prisostvovali srečanju v binkoštni dvorani, torej v »gornji jedilnici« v hiši, kjer so apostoli na veliki četrtek obhajali zadnjo večerjo skupaj z Jezusom. Kot je znano, je prav tam Jezus naredil poslovilni govor in jim obljubil Svetega Duha, ki je bil že na veliki petek razodet ob Jezusovi smrti, ko je »izročil duha« (Jn 19,30) in ko mu je vojak prebodel stran in »takoj sta pritekli kri in voda« (Jn 19,34). Na veliko noč pa se je Jezus prikazal učencem, dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha.« (Jn 20,22) Nato se je štirideset dni prikazoval učencem ter šel v nebesa. Še prej je učencem naročil, naj ne hodijo iz Jeruzalema, dokler »ne bodo odeti v moč z višave« (Lk 24,49). Z binkoštnim dogodkom pa se je v Jezusovih učencih zgodila velika sprememba – prej so se zapirali in skrivali »iz strahu pred Judi« (Jn 20,19), nato pa so odločno nastopili in goreče oznanjali, kot to pripovedujejo Apostolska dela. Še posebej to velja za prej slabotnega in zaletavega apostola Petra, ki je Jezusa trikrat zatajil. V moči Svetega Duha so namreč apostoli doživeli veliko notranjo preobrazbo.
Kdo ve, morda bi kazalo tudi na sami slovesnosti svete birme po podelitvi zakramenta vse birmance povabiti k skupni molitvi za »aktivacijo« prejetih darov Svetega Duha in za krst v Svetem Duhu. Verjamem, da bo ta ideja delovala bogokletno, dokler bo v glavah nekaterih klerikov ter laikov prevladovala stara miselnost. Pred časom sem tako celo slišal, da dar jezikov, ki se je razodel na binkoštni dan, sploh ne obstaja več (sic!), čeprav ga sam doživljam najmanj enkrat na teden, ko se udeležim srečanja molitvene skupine. Morda bo kdo rekel, češ birmanskih slovesnosti ne smemo spreminjati, ker ni dovoljenja iz Rima. Toda izročilo papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., ki sta bila nedavno razglašena za svetnika, govori o tem, da so (bili) Petrovi nasledniki odprti za delovanje Svetega Duha. Sv. Janez XXIII., ki je bil pobudnik drugega vatikanskega koncila, je med drugim zapisal molitev: »Obnovi svoje čudeže v tem našem času, kot v novih binkošti. Naj bo Tvoja Cerkev enih misli in stanovitna v molitvi z Marijo, Jezusovo Materjo. Naj sledi vodstvu svetega Petra in tako nadaljuje kraljevanje Odrešenika, rast kraljestva resnice in pravičnosti, kraljestva ljubezni in miru. Amen.« Sv. Janez Pavel II. pa je ob robu molitve večernic na binkoštni večer leta 1998 dejal, da se to, kar se je pred več kot dva tisoč leti zgodilo v Jeruzalemu, sedaj pojavlja: »…kakor nekoč apostoli, smo se tudi mi zbrali v velikem binkoštnem čenaklu, v hrepenenju po izlitju Duha … In danes se iz te gornje izbe … dviga mogočna molitev: Pridi, Sveti Duh, in prenovi obličje zemlje! Pridi s svojimi sedmerimi darovi, Duh življenja, Duh občestvenosti in ljubezni! Cerkev in svet te potrebujeta. Pridi, Sveti Duh, in daj, da bodo karizme, ki si nam jih zaupal, vedno bolj rodovitne.«
Novih binkošti se nam torej ni treba bati. Pa čeprav nas to izkustvo usmerja iz naših dosedanjih (in dostikrat tudi uležanih) pozicij, iz naše lenobnosti in »zamrznjenosti«. Blaženi Anton Martin Slomšek je nekoč zapisal: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.« Zato povabimo Svetega Duha, da se razodene v našem življenju. Že danes.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
