Kdo ogroža slovensko demokracijo?

Avtor: Boštjan M. Turk. Vir: Siol. Ob novem letu je v državi kar nekaj razlogov za optimizem.

Zdi se, da smo se dokončno presukali skozi tranzicijo, na kar vzbuja upanje predvsem zadnji padec obrestne mere na obveznice, povezan z normalizacijo vloge sindikalnih skupin, civilne družbe (in ulice), kot jo vidi tista skupina držav, h kateri smo se z osamosvojitvijo napotili, Evropska zveza. Dejansko: sindikati, civilna družba, predvsem pa mediji – in ulica – imajo v demokratičnih državah sekundarno vlogo. Lahko so korektiv določenim trendom, ki se v družbi uveljavljajo, nikakor pa ne morejo družbenih trendov kot takšnih določati. To se lahko dogaja v nedemokratičnem sistemu (tako je padla socialistična Jugoslavija), če pa se to začne dogajati v demokraciji, je ta ogrožena. Ali v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Švici in drugod kdo počne na ulici (in na TV-zaslonih) kaj podobnega kot pri nas?

V Sloveniji se zdi, da smo šele na začetku implementiranja tega postulata demokracije v notranje tkivo družbe. To lahko zatrdimo zato, ker skupine, ki parlamentarno demokracijo postavljajo pod vprašaj, temeljijo v prejšnjem sistemu, in so njihova prizadevanja usmerjena predvsem v ohranitev položaja, ki so ga imeli v preddemokratični družbi. Njihov pomemben skupni imenovalec je članstvo v formalnih zvezah prejšnjega režima, skupni zaščitni znak pa rdeča barva, najraje na zvezdi.

Dušan Semolič, glavna medijska atrakcija sindikalnega gibanja, je bil v svojem življenju bistveno soodgovoren za položaj delavstva, kakršnega imamo danes. Bil je namreč visoki funkcionar SZDL-ja, Socialistične zveze delovnega ljudstva, partijske transmisije, ki naj bi skrbela za uveljavljanje interesov civilne družbe, a je počela – tako kot vsak proti demokratičen sistem – prav nasprotno. SFRJ je propadel iz enega samega razloga: titoistično gospodarstvo je povozilo delavski razred. Zato se je ta uprl. Dodatno Semoličev “demokratični” status problematizira tudi dejstvo, da je na čelu Svobodnih sindikatov že skoraj četrt stoletja, po zgledu “velikih vodij” iz Severne Koreje, npr. Branimir Štrukelj, zvezda podobne bleščave, je bil do pred kratkim celo zet zadnjega sekretarja Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, se pravi z organizacijo ni bil samo službeno, temveč tudi osebno (intimno) povezan.

Potem so tu še skupine “civilne družbe”, ki se ves čas – in nenehno spet! – ponujajo kot nadomestek parlamentarne demokracije – in da je stvar še bolj groteskna – kot novi in sveži obraz prenove v domovini. Zato se postavljajo pred zgradbo na Roški cesti v Ljubljani, kjer pozirajo v smislu, poglejte, mi prinašamo prelom in prenovo družbe. A če človek te obraze pogleda od blizu, vidi, da je tako rekoč vsak od njih vedril v vseh politikah (in strankah), ki so izšle iz nedemokratičnega režima, globoko aktiven pa je bil tudi v njegovih nedrjih. In tu spet velja pravilo sprevrženosti: bolj ko se bom skliceval na demokracijo in človekove pravice, bolj bom to počel zato, ker želim prikriti svojo slabo vest. Najvišja avtoriteta med novodobnimi zborovalci na Roški, Ljubo Bavcon, zaslužni profesor Pravne fakultete v Ljubljani, odlikovanec Milana Kučana z najvišjim državnim priznanjem in “največji strokovnjak za človekove pravice”, je bil namreč – to je izpovedalo že nekaj prič, ki se med sabo niso poznale, Ljubo Bavcon pa tega ni nikoli zanikal – viden, kako je v taborišču smrti v Šentvidu poleti 1945 odrejal, kdo od civilistov bo šel na kamion za usmrtitev in kdo ne.

Kdo torej koga vleče za nos glede demokracije? Mediji! Večinski mediji, ki se napajajo iz oglasov podjetij, s katerimi upravljajo ljudje, ki so v globokih povezavah s “strici” iz gornjih odstavkov in s princem slovenske politične teme, Gregorjem Golobičem. Zadaj se pretaka denar, ogromno njega, mediji pa se instrumentalizirajo za to, da pripovedujejo bajke o ogroženosti demokracije in drugem, kar naj bi počela zdajšnja vlada.

Demokracija je res ogrožena, vendar po ljudeh in institucijah, ki jih navaja ta zapis.

Vir: Siol

Vir: Siol