Srečne so tiste države, ki imajo poštene in neodvisne sodnike

Kdaj odgovornost za rezultate dela v imenu in za račun ljudstva?Pod vtisom vroče razprave na izredni seji DZ RS o delovanju pravosodja, ki je bila v ponedeljek, 13. maja 2019, se sprašujem, kdaj lahko pričakujemo odgovornost za rezultate dela v imenu in za račun ljudstva. Že leta državljani zelo malo zaupamo pravosodju in tožilcem, najbolj pa zaupamo gasilcem.

Srečne so tiste države, ki imajo poštene in neodvisne sodnike

»V bivših “diktaturah” mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo«,pravi  znani evropski filozof Karl Popper.

Na spletni strani ministrstva za pravosodje piše: »Evropska komisija je objavila pregled stanja na področju pravosodja v članicah Evropske unije. Pregled stanja pravosodja je del orodja EU za krepitev vladavine prava s spodbujanjem reform pravosodja in spoštovanjem standardov vladavine prava v vseh državah članicah. Spoštovanje vladavine prava, pomembno vpliva na odločitve o poslovnih naložbah in s tem na gospodarsko rast. Neodvisno ocenjevanje s strani Evropske komisije skozi predstavljene podatke priznava napore slovenskega sodstva, vlade, ministrstva za pravosodje ter državnega zbora za uspešno krepitev slovenskega pravosodja ter izvajanje sodne oblasti. Slovenija pa še vedno ostaja med državami EU, kjer je nižje zaupanje v neodvisnost sodstva. Ministrstvo za pravosodje podpira vse napore sodstva, da z osveščanjem javnosti in zagotavljanjem kakovosti sodnih odločb pripomore k spremembi te percepcije.«

V razpravi na tej zgodovinski izredni seji DZ so predlagatelji seje opozorili na pritiske na sodnike in druge anomalije pravosodja. Izpostavili so, da tožilstvo in pravosodje nimata pravega nadzora, da delujejo »samoupravno«. V Tožilskem svetu, enako tudi v Pravosodnem Svetu, imajo »nadzirani« tožilci in sodniki prevladujoč vpliv in tako nadzorujejo sebe. Demokratično državo vodi najvišji organ oblasti v parlamentarni demokraciji, to je DZ RS, ki postavlja cilje in merila ter sprejema oz. »proizvaja zakone« tudi za delovanje obeh drugih oblasti. Zakoni so njegovi izdelki. Pravično je, da vsak odgovarja za kvaliteto delovanja svojih proizvodov, zato mora nadzorovati njihovo uporabnost in učinke.

Tožilci in sodniki, ki delujejo v imenu ljudstva, nadzorujejo sami sebe.

»Nobena oblast ali moč – politična, sodna, zdravniška, finančna, akademska, kulturniška, cerkvena – ne sme ostati brez nadzora; vedno je odgovorna republiki  – državljanom. Predsedniki, ministri in tožilci se ne smejo nadzorovati sami; sploh pa se ne smejo bankirji, biznismeni in kleriki … Boj za nadzor zahteva veliko svobode  – osvobojenosti strahu  – vseh v republiki; mora ga zagotoviti oblast. Zato imamo državljani politične pravice  – govoriti, protestirati, objavljati  – in kritizirati vse oblasti. Ker vse oblasti  – tri veje in vsi organi, predsednik države  – samo služijo uresničevanju ustave, so avtonomni samo v zakonitosti. In to velja za vse univerze, cerkve, društva  – za kogar koli v republiki«, pravi Iztok Simoniti, nekdanji diplomat. Strinjam se.

»Sodni svet je ustavna institucija. Trenutni položaj v praksi, pa po moji oceni v celoti ne omogoča kakovostnega in odgovornega dela. Sodni svet odloča o najpomembnejših predlogih za funkcije v sodstvu«, pa je v svoji odstopni izjavi  opozorila profesorica za evropsko pravo na Dunaju, v Ljubljani in Mariboru dr. Verica Trstenjak, nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU. Odstopila je, da opozori pristojne organe na neprimeren status, način dela, organizacijo ter materialne in druge pogoje za delo Sodnega sveta in ker ne more prevzeti odgovornosti za odločitve in ne more niti posredno vplivati na izboljšanje stanja v sodstvu, niti ne more prispevati k krepitvi zaupanja v sodstvo.

Tudi sam sem kot sodnik porotnik, ki ima enako pristojnost kot profesionalen predsednik sodnega senata, odstopil iz podobnih razlogov in namenom. Odločitev o odstopu je bila ena najtežjih v mojem življenju.

Opozorila so ostala brez odziva. Vroča razprava na izredni seji DZ RS je bila potrebna. «Boj za nadzor zahteva veliko svobode – osvobojenosti strahu  – vseh v republiki; mora ga zagotoviti oblast«. Predlagatelji izredne seje DZ RS, zlasti poslanka Anja Bah Žibert in poslanec dr. Anže Logar, so si to svobodo tokrat izborili z argumenti. Čestitam.

Nacionalna RTV te razprave  skoraj ni zaznala. Žalostno. Kdaj bo oblast poskrbela za odgovornost in nadzor vseh, ki delujejo v imenu in za račun ljudstva, da bo zorela demokracija na temeljih pravične države prava?