Zelo nam prija, če nas kdo vpraša: »Kaj pa ti misliš o tej osebi ali dogodku?« Z občutki vznesene pomembnosti pohitimo s predstavitvijo svojega mnenja. Komaj čakamo, da lahko kaj povemo. Samo, da lahko govorimo. Če smo slišani, smo srečni. Pri tem se ne obremenjujemo z vprašanjem, ali je tisto, kar govorimo, res utemeljeno, saj tehtnost svojega mnenja zamenjujemo z užitkom, ki ga imamo, ko kaj povemo. Ko govorimo, uživamo, užitek pa ukinja potrebo, da bi tehtali vrednost tega, kar govorimo. Užitek v govoru enačimo s kakovostjo mnenja, ki ga podajamo. Zato se nam vse, kar povemo z užitkom, prikazuje kot pametno, smiselno, utemeljeno in vredno pozornosti drugih. Odtod toliko blebetanja, kajti blebetač, ko blebeta, uživa, in to je zanj pomembnejše od resnice, saj zaradi užitka, ki mu ga daje blebetanje, med blebetanjem in resnico nazadnje sploh ne vidi več razlike.
Včasih se čudimo, zakaj ljudje tako lahkotno kaj razlagajo in nimajo pri tem nobene potrebe, da bi svoje razlage preverjali. Zakaj naj bi to počeli, če jim priložnost, da komu kaj razlagajo, nudi užitek. Ta je namreč zanje pomembnejši, kot napor za iskanje resnice. Užitek v govorjenju je takojšen; užitek, ki bi nam ga po napornem iskanju resnice dalo spoznanje resnice, pa je treba odložiti in nikoli ne vemo, če bo do njega prišlo, kajti negotovo je, ali bomo resnico sploh kdaj spoznali.
Z odnosom med mnenjem in resnico se je ukvarjal tudi Platon (427–347 pr. Kr.) v svojem Kritonu, kjer pravi: »Ni se nam torej treba dosti meniti za to, kar bo o nas govorila množica, temveč kaj bo rekel eden, poznavalec pravičnega in krivičnega, in kaj resnica sama.«[1. Platon, Zbrana dela I., Celje: Mohorje družba, 2004, str. 100.]
Platon je svojim učencem jasno povedal, da jih lahko množica, ki jo bolj zanima mnenje kot resnica, tudi umori.[2. Prim.: prav tam, str. 100.] Mnenje, ki je neobvezujoče, sprošča strasti, resnica pa strasti umirja. Ker pa se ljudje raje predajajo strastem kot resnici, lahko tistega, ki je v resnici, iz užitka potolčejo. Tukaj najdemo razlago, zakaj so se mnogi Kitajci s takšno strastjo vrgli v kulturno revolucijo (1966–1976), pa tudi v vse druge revolucije. V njih so iskali sprostitev strasti, ne pa resnice.
Takšna miselnost prevladuje tudi v sodobni kulturi. Ljudje se ne ukvarja z resnico, ampak sami s seboj, s svojim počutjem in s svojim mnenjem. To je zelo dobro zaznal Ulrich Beck (Študentska založba, KZ Claritas, Ljubljana 2009), sociolog religije, ki je napisal knjigo z naslovom Lastni Bog. S tem naslovom je hotel povedati, da veliko ljudi, tudi kristjanov, v veri ne zanima resnica o Bogu, pač so zadovoljni s svojo predstavo o Bogu. Kajti njihov interes je, imeti svojega boga. Ko pridejo do svojega boga, dosežejo, da se ta podreja njim in ne obratno. Ne zanima jih razodeti Bog, ampak bog njihovih predstav in interesov. Zato so kritični do prave, se pravi svetopisemske podobe o Bogu. Pravega Boga pravzaprav sploh ne iščejo, ampak iščejo boga, ki bo potrjeval njihovo mnenje. Če se pravi Bog z njihovim mnenjem ne ujema, ga ali zavržejo ali prikrojijo po svoje, zato ga tudi častijo po svoje in ne tako, »kakor je prav« (prim.: Mal 3,3).
S kratkovidnostjo, ki ne dojame, da je lastni bog popoln nesmisel, mnogi živijo brez težav. Samo Bog, ki je resničen, in presega vse naše predstave, ima lahko pomen za posameznika in svet. Imeti lastnega boga, je še en primer narcisizma sodobnega človeka.
Tudi Jezusovi sodobniki niso bili dosti drugačni od nas. Na njegovo vprašanje, kaj mislijo o njem, so dajali lahkotne odgovore. Namesto da bi nekoliko počakali, vprašanje premislili, in nato ponižno priznali, da o tem, kdo je Jezus, ne vedo veliko, so že imeli pripravljene odgovore: si novi Janez Krstnik, podoben si Eliju, ali kateremu od starih prerokov. Nihče od teh se ni vprašal, zakaj sploh tako misli, kakšne razloge ima za svojo trditev. Nihče ni pokazal želje po raziskovanju, ali zna kdo razložiti, kdo je Jezus. Ne, oni so že imeli mnenje, njim je bilo vse jasno.
Tudi Peter ni bil nič drugačen. Na hitro je izstrelil: »Ti si Božji maziljenec.« Ker je Jezus vedel, da Peter ne ve, o čem govori, je vsem apostolom strogo zabičal, naj o tem, kdo je, ne govorijo. Ker bi itak povedali vse narobe. In kar je še huje, pravi odgovor celo apostolov ni zanimal.
Zanimivo je nekaj. Nobeden od apostolov ni bil toliko priseben, da bi Jezusu rekel: »Dobro, če nisi zadovoljen z našimi odgovori in odgovori drugih ljudi, če misliš, da te ne razumemo, da se o tem, kdo si, motimo, potem pa nam ti povej, kdo si.« Nič takšnega se ni zgodilo. Zakaj apostoli niso »vrtali« vanj, da bi se jim Jezus sam predstavil? Ker jih ni zanimala resnica, ampak njihovo lastno mnenje. Mislili so si, če Jezus ni zadovoljen z našim mnenje, kaj potem. Življenje gre naprej. Jezus jim je potem vseeno nekaj povedal o sebi, čeprav ga niso vprašali.
Jezusovo spoznanje, kako brezbrižni so apostoli, je moralo biti boleče; sam jih je vprašal za mnenje, da so lahko spregovorili, oni pa mu niso dali priložnosti, da bi povedal, kar je želel.
Kaj je Jezus vendarle povedal o sebi, čeprav ga niso vprašali? »Moral bom veliko pretrpeti. Starešine, veliki duhovniki in pismouki me bodo zavrgli in umorili in tretji dan bom vstal« (Lk 9,22). In kako so na to odreagirali učenci? Sploh niso odreagirali. Češ, nič te nismo vprašali, zato se s tem, kar si sedaj povedal, ne bomo ukvarjali. Namesto vprašanja, zakaj bo trpel, kako bo trpel, ali je treba, da trpi, je sledila ignoranca in molk. Nobenega vprašanja mu niso privoščili. Delali so se, kot da ga ne slišijo. Zato je šlo mimo njihovih ušes tudi nadaljevanje: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23).
Tudi po teh stavkih so ostali nemi, brez vprašanj. Vprašamo se lahko, kako se je Jezus počutil med svojimi prijatelji, ko niso pokazali nobene želje, da bi vedeli, kaj to, kar jim govori, dejansko pomeni. Šli so po poti naprej in se pogovarjali nekaj tretjega.
Zakaj sem se toliko zadržal pri Jezusovem pogovoru z učenci o tem, kaj ljudje mislijo, da je? Ker sem žele pokazati, da problem vere v sodobnem svetu ni v tem, da bi vera izginila, da bi religije propadle, temveč v tem, da si ljudje delajo lastne bogove, namesto, da bi ponižno iskali resnico o Bogu. Prej omenjeni sociolog religije Ulrich Beck, ki osebno ni veren, v svoji knjigi Lastni Bog, postavlja trditev, da je modernistična teorija sekularazicije, ki je dvesto let govorila o postopnem odmrtju religije, doživela zlom. Kljub temu, da so cerkve po Evropi vedno bolj prazne, začetek enaindvajsetega stoletja kaže, da je religioznost v porastu na vseh celinah, celo v Evropi, ki je videti najbolj brezbožna. Religije postajajo najpomembnejša družbena sila sodobnega sveta. Sekularizacija, kar pomeni preobrazbo družbe iz cerkvenega v posvetno, je spodletela. Trditev, da je religija opij za ljudstvo, se je izkazala za popolnoma napačno, sklene Beck
Beckova osrednja teza je: bolj ko bo religija resnico vere zamenjavala za mir, bolj bo odločala o usodi sveta. V cerkvah naj bi ne govorili o resnici, ampak predvsem o miru. Vera naj bi se spremenila v nekakšno mirovniško gibanje. Becka omenjam zato, ker je na pohodu nova velika zmota. Prva zmota modernega človeka je bila, da bo vera odmrla sama po sebi. Zdaj, ko je jasno, da religije ne bo konec, da je celo v porastu, bodo skušali religijo speljati v kakšno drugo ljudem všečno smer. In kdo ne bi rad, da bi v svetu zavladal mir. Resnico vere bodo skušali politiki, korporacije, umetniki in družboslovci utiriti v novo zmoto, v samoodrešujoče mirovništvo ali kaj podobnega.
Kristjani na to zmoto odgovarjamo z Jezusom. Mir ne bo nikoli sad mirovniških gibanj, kajti človek-mirovnik mora najprej priznati, da je neodrešen, ker je grešnik, sam potreben usmiljenja. Mir pa se lahko vzpostavi samo tam, kjer je sprejeta resnica. Evangeljska resnica pa je, da je Kristus sovraštvo, ločilno steno, ki nas razdvaja, podrl s krvjo, ki jo je prelil na križu in nato vstal od mrtvih.
Naše besede in dejanja postajajo delo za mir šele takrat, če se odpovemo sebi in vzamemo vsak dan svoj križ ter hodimo za njim. Druge poti do miru ni. Kajti nihče se ne odpove sebi, če ne verjame, da je to smiselno. Sebi, svojemu življenju, se lahko odpovemo le, če verujemo, da nam bo Jezus življenje tudi vrnil. Ali kot pravi danes sv. Pavel v pismu Galačanom: »Božji sinovi ste po veri v Jezusa Kristusa« (Gal 3,26). Božje sinovstvo nista kruh in mleko, temveč notranja sila Duha. Tisti, ki ga sprejme, ve, zakaj je njegova vrednost neprecenljiva.
Besedilo je homilija na 12. navadno nedeljo.
