Katalonci nimajo slovenskih številk. Proces neodvisnosti nima takšne plebiscitarne podpore, kot jo je imel naš proces. Da ni absolutno prepričljivih številk, je katalonska parlamentarna opozicija borcem za neodvisnost sinoči tudi jasno povedala.
Edina težava, ki smo jo imeli v Barceloni nahajajoči se romarji, ko so v katalonskem parlamentu razglašali neodvisnost, je bil izpad mobilnega omrežja. Nastalo je nekaj minut mini panike, ker izpred Sagrade Familie nismo mogli priklicati avtobusnega šoferja, on pa ni mogel priklicati nas. To se je rešilo in odpravili smo se na panoramsko vožnjo po mestu. Na koncu kakšne zabarikadirane avenije smo videli množico podpornikov neodvisnosti, pri barcelonskem pristanišču so prežala številna policijska vozila, v zraku sta krožila dva helikopterja. Pravzaprav „običajen dan“ z nekaj protesti v jedru mesta.
„Joan, ti lahko čestitam za neodvisnost?“ sem povprašal sobrata ob našem povratku v Vic.
„Lahko. Mi smo neodvisni, ampak suspendirano neodvisni,“ se je šaljivo odzval.
Kot je ugotovil nekdo na Twitterju, so bili Katalonci sinoči neodvisni le osem sekund. Kajti takoj, ko je predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont zagotovil, da je Katalonija izbrala neodvisnost, je suspendiral učinke tega političnega dejstva in ponudil roko dialoga Madridu ter izbral pot mediacije.
V Barceloni sem se včeraj za nekaj minut srečal s patrom Ramonom, prav tako prepričanim katalonskim domoljubom. Dejal je, da Katalonci vse skupaj dojemajo kot proces majhnih korakov. Velika krivda Madrida pa je, da se noče pogovarjati. Madrid trmari s svojim molkom in potuhnjeno grozi s pendrekom, Katalonci medtem zorijo za svojo državo. Tega se ne da več ustaviti, je dejal Ramon. Silno pomembno je, da ne pride do nobenega nasilja s strani pristašev neodvisnosti, je še dodal.
Družina Puigdemontovih je v klaretinskih krogih znana, saj je Carlesov brat pri klaretincih študiral teologijo. Lepo je bilo začutiti krščansko etiko iz sinočnjega govora za neodvisnost. Puigdemont se je zavzel za pogovor in spravno držo. Špance nikakor ne razume kot sovražnike in sovražna čustva nimajo mesta v katalonskem procesu osamosvojitve.
Zvečer je bilo moč na katalonskem in španskem spletu zaslediti razmišljanja o „slovenski poti“: poti postopnih demokratičnih dejanj. Kje so zdaj Katalonci na „slovenski poti“? Zdi se, da so včeraj imeli svoj 26. december. Povedali so, da bodo na podlagi referenduma tako ali drugače dobili svojo neodvisno državo, da pa morajo z dejansko neodvisnostjo počakati, da se razvije dialog z Madridom in EU. Kdaj bodo imeli svoj 25. junij, ni jasno.
Največji problem katalonske „slovenske poti“ je na dlani: Katalonci nimajo slovenskih številk. Proces neodvisnosti nima takšne plebiscitarne podpore, kot jo je imel naš proces. Da ni absolutno prepričljivih številk, je katalonska parlamentarna opozicija borcem za neodvisnost sinoči tudi jasno povedala.
Bog blagoslovi Katalonijo!
Pripis: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.
