Jože Bonča na Siol.net.
Tisti, ki noče razumeti, da upokojencem penzije plačujemo zaposleni, nam pa jih bodo “zanamci”.
Če jih bo dovolj, da bodo zadostili apetitom upokojenske blagajne, ki reže kruh naraščajoči upokojenski populaciji. Stara resnica, ki je v Desusu nočejo ali ne morejo razumeti. V Franciji je tudi zaradi pokojninske reforme padla vlada, južni sosedje so zaradi zastrašujočih finančnih razmer, v katerih se je znašla država, tudi za prihodnje leto zamrznili prejemke upokojencev, pri nas pa je Karl sporočil: “No go!” in zažugal svojemu vladnemu šefu. Ta pa očitno še vedno ne razume, da se Karl z njim poigrava, pa ne samo z njim.
Ko sem na začetku leta prvič pisal “o liku in delu” Karla Erjavca, prvaka Desusa, sem bil med tistimi, ki smo bili zmotno prepričani, da bo njegova zvezda zašla, ko se bo moral neprostovoljno posloviti od ministrskega stolčka. Takrat se je na vse pretege izvijal in grozil, češ če grem jaz, potem gredo tudi moji poslanci. Na koncu je užaljeno pogoltnil pilulo in se poslovil od ministrovanja, koalicija je obstala in Desus v njej. Borut Pahor je takrat le premogel toliko politične modrosti, da je Karlu le pomahal v slovo, češ, za ministra res nisi najboljši in dobili smo njegovega naslednika Roka Žarnića.
A vendar, Desus ostaja v koaliciji, je premier v svojem značilnem poštirkanem slogu včeraj malce skrušeno sporočil slovenski javnosti. Karl in njegovi ne bodo leteli, ampak so celo zmagali prvo rundo.
Seveda še kako razumem tegobe, s katerimi se vsakodnevno spopada armada slovenskih upokojencev. Zagotovo mnogi od njih preštevajo evre, cente in poskušajo povezati mesec z mesecem. Zelo žalostno. Ampak ko kot muhe cepajo podjetja, na biroju za brezposelne je vse več rosno mladih, na vseh koncih pa se trga tudi državna malha, izsiljevanje res ni najbolj racionalno, še manj solidarno z drugimi, ki delijo usodo slovenske gospodarske stvarnosti. Pa ne samo slovenske.
Zdaj ne gre več za igranje mulcev v peskovniku, gospoda Borut in Karl, zdaj gre za precej, precej več, za preživetje. In tega se očitno premalo zavedata. Problem tega je veliko, veliko večji. Kako bo zdaj upravičil navzočnost Desusa v koaliciji, ko vsi vedo, da je ta odločna opozicija lastni vladi? Je Pahor raje zamižal na obe očesi, kot pa da bi se znebil nezanesljivega koalicijskega partnerja? Tistega, ki je rad v vladi, ko pa mu ne odgovarja, pa v opoziciji, vladi in samemu sebi. Grozno!
Verjamem, da sta obe možnosti slabi, koalicija brez Desusa ali z njim, ampak pri prvi vsaj ohraniš svojo pokončnost, če je že zaupanje vate že zdavnaj povsem skopnelo. Da bi moral tvegati, je jasno! Ampak Pahor je izbral lažjo pot. Za koga? Za Slovenijo? Se ga bomo zares spominjali le kot premierja, ki je najbolj zadolžil deželico na sončni strani Alp in ga je Karl spravil na kolena?
