Kapucini so s svojim prihodom na naše ozemlje konec 16., predvsem pa z začetkom 17. stoletja, močno zaznamovali našo zgodovino. Ne samo, da so bili visoko izobraženi, preprosti in pobožni, ampak so imeli tudi čut za ljudi, zaradi katerega so slednjim prirasli k srcu. Kapucinom smo lahko hvaležni predvsem za njihov trud in zavzetost pri prevajanju (Hipolit) in za širjenje slovenskega jezika. Ali imamo v mislih Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo p. Romualda, ali pa slovenske pridige Janeza Svetokriškega in p. Rogerija iz Ljubljane, niti ni pomembno, saj so vsa dela za nas izjemnega pomena. Ker se je o pridiganju in spovedovanju kapucinov že dalo marsikaj prebrati, bi namenil nekaj vrstic še drugi pomembni dejavnosti.
»Majhna bolezen«, se šali zdravnik, toda danes še kralj bo jutri mrlič
Poleg pridiganja in spovedovanja, ki sta bili glavni nalogi kapucinov, je bila zelo pomembna dejavnost nega bolnih. V 17 stoletju so bili kapucini znani in cenjeni po vsej Evropi, zaradi strežbe kužnim bolnikom. Koprski škof Pavel Naldini je leta 1700 zapisal: Ko je leta 1631 ponovno divjala okrutna kuga, so se številni med njimi v plemeniti skrbi za kužne bolnike izpostavili in za blagor mesta žrtvovali tudi svoje življenje. Kar je napisano za kapucine beneške province, velja tudi za njihove kolege iz štajerske province. Ob kužni epidemiji 1679-1682 so se mnogi med njimi prostovoljno javili, da bodo stregli bolnim. Duhovniki so z bolniki molili, podeljevali zakramente, jih tolažili ter jim pridigali. Bratje neduhovniki pa so bolnikom stregli kot bolničarji ali farmacevti. Provincialna knjiga mrtvih našteje 22 patrov in bratov, ki so tudi sami podlegli bolezni.
Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni
Mariborski kapucini so bili celi čas svojega delovanja znani po lepem odnosu do bolnih in onemoglih. Leta 1754 je mariborski župnik Ferdinand Wassermann (1748-1771) ob vizitacijskem poročilu zapisal, da so kapucini vzorni, da župnija nima nobenih pripomb, ter da goreče pomagajo bolnim. Posebno zahtevno delo so imeli v času hude kuge, ki je sejala smrt v letih, 1614, 1665, 1666 ter leta 1680, ko je bila najhujša. V tem letu je izgubilo življenje več kapucinov, ki so stregli bolnim. V tistih težkih časih so mariborski člani reda bili s trpečim ljudstvom, ki jih je zato še bolj vzljubilo. O odnosu Mariborčanov do kapucinov zelo zgovorno priča kužno znamenje na Glavnem trgu iz leta 1743, ki ga je naredil kipar J. Straub. Na njem je ustanovitelj manjših bratov sv. Frančišek Asiški oblečen v kapucinsko redovno obleko, sv. Anton Padovanski pa v minoritsko, saj v Mariboru takrat še ni bilo frančiškanov. Kar je švicarski kanonik Mayer napisal o tamkajšnjih kapucinih, lahko po pravici zatrdimo seveda prilagojeno mariborskim razmeram tudi za mariborske kapucine: Od začetka sprejeti z nezaupanjem so se kmalu zelo priljubili ljudem v najčistejšem pomenu besede. Zahvala za to gre njihovemu zglednemu življenju, skromnemu nastopu, goreči in požrtvovalni dejavnosti. Neutrudljivi so bili v pridiganju in spovedovanju po samostanih in zunaj po župnijah, obiskovali so bolnike in jetnike, pripravljali na smrt obsojene, poučevali spreobrnjence. Zelo so se zavzemali za pogosto prejemanje zakramentov in redni obisk božje službe, odločno nastopali proti nravnim razvadam in povsod bistveno pripomogli k preobrazbi verskega življenja.
Prijatelji bolnih
P. Bernard Apostol je napisal knjižico Enchiridion, ki jo hranijo v mariborski Univerzitetni knjižnici. Slovenski prevod naslovnice se glasi: Priročnik za tiste, ki dajejo pomoč slovenskim bolnikom (bolnim Slovanom). Delo p. Bernarda Mariborčana, kapucina. V Radgoni, 1757. Preveden (prvotno: sestavljen) iz nemških pisateljev. Slovensko besedilo obsega 41 molitev, ki jih moli duhovnik z težkim bolnikom in ga ob tem pripravlja na smrt. Naslovi molitev so sicer v latinskem jeziku. Prva molitev je spodbujanje k potrpežljivemu prenašanju bolezni. Nato sledijo: 1. molitev ob spovedi, poslednjem olju in kesanju; 2. molitev vere, upanja in ljubezni; 3. molitev vdanosti v božjo voljo; 4. molitvi k Bogu, Očetu in Sinu; 5. molitvi k Materi božji, angelom in svetnikom; 6. molitev za tistega, ki se upira spovedi, za tistega, ki naj bi se skesal, ki naj bi upal, da mu bodo težki grehi odpuščeni, ki ga tare bolezen, ki v veri ni trden, ki bi rad dalje živel, ki ne bi rad zapustil kakšnih radosti sveta, ki naj vrne, kar si je krivično prilastil, ki ne more več govoriti in se spovedati; 7. molitve ob umirajočem. Na koncu je latinska molitev, ko je duša zapustila telo (agressa anima). Vse naštete molitve govori bolnik, kakopak z duhovnikom, ali pa ga ogovarja duhovnik. Omenjeni obrazci se pričnejo z nagovorom: Lubesnivi Priatel.
Foto: Kapucini
