Upravne volitve, na katerih smo izbirali v posameznih občinah nove uprave, so pokazale, da si večjih pretresov nihče ne želi, vsaj tisti ne, ki želi doma imeti urejeno okolje, kolikor toliko znosno družbo in občinsko upravo, ki zna opravljati osnovne administrativne dejavnosti, morda tudi kaj več, a po navadi niti ne veliko več. Hitro smo zadovoljni. Tako kažejo zadnje upravne volitve pri nas.
Volitve za sedeže v evropskem parlamentu pa so bile spet povod za volilno kampanjo, v kateri se je govorilo o vsem, le o Evropski uniji ne. In to tako v Italiji kot v Sloveniji, kjer je šlo na volitve neverjetno nizko število volivcev, kar je ponovni dokaz, da se v Sloveniji politika vse bolj odmika od ljudi in tudi zato ljudje ne verjamejo več vanjo, Evropsko unijo pa zmotno vidijo le kot biriča, ki jih peha v revščino. Seveda so lahko stranke SDS, Nova Slovenija in SLS vesele, ker jih bodo v evropskem parlamentu predstavljali Milan Zver, Patricija Šulin ter Romana Tomc za SDS, Lojze Peterle in Franc Bogovič za skupno listo Nove Slovenije in SLS, izvoljeni pa so bili še Igor Šoltes za listo gibanja Verjamem, Ivo Vajgl za Desus ter Tanja Fajon za Socialne demokrate. Kdorkoli misli, da je izjemno lep uspeh t. i. pomladnih strank bistvenega pomena za notranjo politiko v Sloveniji, se moti, le-ta je še vedno v klinču razdora, nesodelovanja in gospodarske krize. Omeniti velja zelo lep uspeh deželnega tajnika stranke Slovenska skupnost Damijana Terpina, ki je kandidiral za SDS v Sloveniji in prejel 1229 osebnih preferenc; njegova napoved, da jeseni ne bo ponovno kandidiral za deželnega tajnika SSk, mu pušča veliko manevrskega prostora tudi na slovenskem političnem prizorišču, kjer primanjkuje odličnih politikov. Mlada Tanja Peric pa je kot edina slovenska kandidatinja v Italiji za SSk na listi, kjer je bil izvoljen prijatelj Slovencev Dorfmann, prejela lepih 1296 glasov. Če so evropske volitve v Sloveniji ponovni dokaz, kako malo zaupanja imajo slovenski volivci v politike in v EU, pa lahko z gotovostjo zapišemo, da se bo t. i. slovenska levica (seveda ne gre za nobeno levico, vse prej kot to!, a naj bo, na Slovenskem je ta izraz pač udomačen!) ponovno reorganizirala in na državnozborskih volitvah poleti ali jeseni spet dosegla rezultate, ki jih poznamo, seveda z novimi imeni strank in nekaj novimi obrazi. To, da je izvoljen v evropski parlament Šoltes, ki ni kandidiral niti s stranko, ampak z gibanjem, je dovolj zgovorno.
V Italiji smo volivci pokazali, da je spomin na staro Krščansko demokracijo še živ, saj se še spominjate časov, ko je sloviti Indro Montanelli pisal uvodnike z naslovom: “Zamašimo si nos in pojdimo na volišča”! Tudi v tej luči lahko razumemo veliko zaušnico, ki sta jo prejela Beppe Grillo in njegovo Gibanje 5 zvezd ter ostareli Silvio Berlusconi, ki sedaj govori o tem, da bi se rad umaknil, a mu ne verjame seveda nihče. Slavil je Matteo Renzi in njegova hitra, drzna, zgovorna politika, ki sloni bolj na besedah kot na dejanjih, a dejstvo je, da je pripeljal Demokratsko stranko do doslej nikdar doseženih 40,8 odstotka glasov.
V evropskem parlamentu, kjer odločajo o naši usodi, bo sedelo odslej tudi veliko poslancev iz raznih držav, ki so odločno proti takšni Evropski uniji, kakršna je danes, odločno proti temu, da bi bili evropski poslanci le “uslužni lakaji bogatih”, kot se je slikovito izrazil neki španski politik te dni o svojih kolegih. Kakšnega posebnega navdušenja ni bilo nikjer, ne pred volitvami ne po njih. Na misel mi je prišel Mark Twain, ki je pred veliko leti zapisal: “Na volitve nam pustijo le zato, ker ne pomenijo ničesar odločilnega”! V tej njegovi sarkastični opazki je v bistvu zajeto mišljenje vseh tistih, ki se volitev niso udeležili. Od novih evropskih poslancev je odvisno, da vse nas prepričajo, da ni zares tako!
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
Foto: Aleš Čerin
