Postni čas, ki ga živimo, ponuja vsakemu izmed nas priložnost za mnogo intimnih razmislekov. Najprej o postenju oziroma našem odnosu do tega, kako in s čim se prehranjujemo – to slednje je postalo ob zadnjih odkritjih še posebej aktualno: kaj v resnici jemo in kakšna je kakovost hrane, ki jo jemo. Ob zadnjih aferah, povezanih s hrano, pa o vsem drugem, kar se o kakovosti in verodostojnosti hrane sem in tja šušlja, ugotavljamo, da je tudi na tem področju – kako neverjetno – v igri vprašanje zaupanja in poštenega odnosa, ki ga imajo pridelovalci hrane do nas potrošnikov. In nasprotno, seveda. Postna akcija 40 dni brez alkohola spodbuja k razmisleku o osebni in družbeni odgovornosti: alkohol ni samo stvar posameznika, ki ga uživa, vsako prekomerno pitje odpira tudi vzgojna, partnerska in druga vprašanja, povezana z lestvico vrednot in s cilji, ki si jih posameznik zastavi v življenju.
Svoje današnje razmišljanje želim usmeriti k temi, ki me v zadnjih dneh, tudi osebno, nekako najbolj zaposluje.
Zdravje
Dejstvo je, da začnemo o nekaterih stvareh zares premišljevati šele, ko se nam zgodijo. Ko sem pri zgodnjih dvajsetih letih naredil vozniški izpit, nisem niti mislil, da bi se lahko prometna nesreča zgodila tudi meni, kljub temu, da vsak dan slišimo in beremo o številnih prometnih nesrečah. Pa se je zgodila. Pravzaprav huda, avtomobil je bil skoraj povsem uničen, meni pa, hvala Bogu, ni bilo nič, če odmislim bolečine v nategnjenih sklepih, vratu in hrbtenici. Občutki lebdenja v avtomobilu nad cesto in udarec ob skalo so ostali v meni tudi potem, ko so bolečine minile in ko je bila pločevina poravnana in prelakirana. Od takrat vem, kako je videti od blizu zverižena pločevina in kakšen je občutek nemoči, ko se avtomobil odlepi od ceste in leti proti nekemu koncu. Po tistem sedam v avtomobil z več spoštljivosti in manj predrzno.
Podobno je z zdravjem. Bolni zdravim vedno znova pripovedujejo, kako se ne zavedajo, kaj imajo, dokler jim zdravje služi. Zdrav človek živi vse odtenke življenja, energija bolnega pa se zoži v en sam cilj: ozdravitev.
Zdravje je večplasten pojem in je, kot pravijo strokovnjaki, veliko več kot odsotnost bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje zdravje kot stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje. V sodobnem času se veliko govori o zdravju, ohranjanju zdravja in zdravem načinu življenja. Zdrava prehrana, izogibanje kakršnemukoli pretiravanju, čist zrak, gibanje, odpoved razvadam, primerna telesna teža, slog življenja, ki minimalizira stres, vzpostavljanje odnosov, ki človeka gradijo in napolnjujejo z optimizmom in veseljem do življenja, razvijanje duhovne globine … Receptov in nasvetov je torej dovolj, a žal, tudi takšnih in drugačnih marketinških manipulacij. Temeljno je zavedanje, da je vse, kar storim dobrega za telo, duha in dušo, izjemnega preventivnega pomena pri ohranjanju zdravja.
Odločitev za slog življenja je v rokah posameznika – slehernega izmed nas. Če pogledam svoje življenje skozi prizmo skrbi za lastno zdravje, zlahka opazim nihanja. So bila obdobja, ko sem skrbi za zdravje posvečal kar dosti pozornost, in so bila druga obdobja, ko sem padel v orbitalo samoumevnosti in občutka, da imam zdravje nekako v zakupu.
Z boleznijo iz oči v oči
V zadnjih mesecih sem se od blizu srečal s kar nekaj ljudmi, ki jih je prizadela bolezen. Ne mislim na sezonske bolezni, ampak na tiste hujše zaplete, ki v temelju zamajejo človeka. Rak, s katerim se spopada mama moje prijateljice, rak, ki so ga odkrili v prijatelju, boj z rakom, ki ga bojuje druga prijateljica, zapleti po operativnem posegu pri gospodu, s katerim poslovno sodelujem. Prej je bilo neko obdobje zatišja, že kar nekaj časa ni nič tako brutalnega pljuskalo v moje življenje.
Oboleli, ki sem jih omenil, se različno srečujejo z diagnozo, ki je pri vseh (bolj ali manj) enaka. Prijateljičina mama jo zanika, išče krivdo v ljudeh, ki so ji v preteklosti po njenem mnenju naredili veliko hudega. Jezna je nase in na ves svet. Tudi na svoje najbližje, čeprav po drugi strani čuti, da so ji dragoceni. A to težko pokaže, vsaj na način, da bi se otroci čutili sprejete in objete.
Prijatelj je optimist. Kljub strahu, ki je pustil sledi v globini njegovega pogleda, in občutku tesnobe, ki mu ne more uiti, verjame, da bo zmogel premagati bolezen. Ne odpoveduje se načrtom za življenje, pripoveduje, kaj vse bo storil po tem, ko bo najhujše mimo. Iz pogovorov z njim sem razbral tudi, da želi prav v obdobju bolezni na čisto postaviti odnos s svojo ženo in odpreti novo poglavje. Ali pa zapreti staro.
Prijateljica je bojevnica. Že leta se bojuje in ne popusti. Pred meseci jo je imelo, da bi vrgla puško v koruzo, a je zbrala v sebi moč za še en krog kemoterapije. Rezultati so spodbudni. Jo je pa, do neke točke, zelo mučila misel, kakšno bolečino povzroča njena bolezen možu, otrokom in njenim staršem. V nekem trenutku mi je rekla, da ne more več skrbeti za druge: »Kakor se moram jaz spopadati sama s svojo boleznijo, tako se morajo tudi oni. Ne morem trpeti še namesto njih.«
Da, v preizkušnji bolezni se zavemo, kako smo – sami. Kot smo bili sami ob rojstvu, kot bomo sami ob odhodu. In kot smo sami ob tisočih odločitvah, ki jih sprejemamo v življenju. Gre za ključne trenutke življenja, ki jih moramo, ne glede na to, da so ob nas tudi drugih, prehoditi sami, v prvi osebi ednine. Tudi v tem se kažeta veličina in dostojanstvo slehernega človeka.
Kaljenje odnosov v breznih bolezni
Bolezen je eden od najbolj prefinjenih lakmusov, ki prikaže odnose, ki jih živimo, takšne, kakršni so v bistvu. Spopadanje z boleznijo je namreč proces, v katerega so vpleteni vsi – tako oseba, ki zboli, kakor njeni najbližji, pa tudi prijatelji in znanci. Bolezen nastavi vsem vpletenim ogledalo, iz katerega zevajo ključna vprašanja: Kaj sedaj? Kako bolezen vključiti v življenje? Kako naprej? In kaj, če je to konec? Kako sem oz. smo živeli doslej? Je bil način, kot smo do tega trenutka prehodili pot življenja, pravilen? Bi ravnali drugače, ko bi nam bil dan še en poskus?
V mimobežnosti življenja zlahka prezremo marsikaj, za kar sicer vemo, da bi morali postoriti v naših odnosih. A ko je človek zdrav, se lahko odmakne, odide, najde tisoč bližnjic, da se ne sreča zares z drugim in s samim seboj.
Ljudje si znamo pogosto šele v trenutkih bolezni, ko se mogoče strahoma spogledujemo tudi z obzorji onstranstva, povedati, koliko drug drugemu pomenimo. Sicer je tragično, da tega ne znamo storiti prej, a kljub temu odrešujoče, da se nam – ne glede na vse – taka priložnost vsaj ponudi. Spoznanja, ki so nam dana v težkih trenutkih življenja, se nam pogosto najgloblje vtisnejo v spomin in ostanejo svet(l)a popotnica za nadaljnje življenje. Zgoraj omenjena prijateljica, ki obiskuje bolno mamo in ji poskuša po svojih močeh stati ob strani, je pripovedovala, kako je bil njen zadnji obisk bolne mame poln nihanj. Mučno ji je bilo poslušati mamine izbruhe jeze in besa. Ni ji oporekala, ohranila je notranjo moč in prenesla vse kritike, tudi na svoj račun. Po drugi strani pa se ji je zgodilo nekaj, česar v svojem življenju ob svoji mami še ni doživela: nikoli se še ni z njo toliko nasmejala kot preteklo sredo na mamini bolniški postelji. Njun odnos je bil zelo poseben. Zaradi spleta življenjskih okoliščin sta se videli zelo malo, skupaj nista nikoli živeli, dolga leta nista imeli niti stika. Prijateljica je rekla, da je šla konec koncev zaradi sebe k mami na obisk, ker želi, da se poslovi od mame z mirom v duši in mirno vestjo, da je s svoje strani naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi jo mama resnično sprejela. Čuti, da se je to nekako zgodilo, čeprav ji mama kaže to na svoj način. »Pač tako kot zna in zmore,« sklene prijateljica.
Postni čas je torej lahko tudi priložnost za razmislek o kakovosti naših odnosov in spodbuda k temu, da ne čakamo na izjemne situacije življenja, da bi v njih postorili tisto, kar vemo, da lahko, in kar si želimo spremeniti.
Ko sem postavil zadnjo piko v zgoraj napisano, je na zid FB profila Stopinje neka oseba nalepila tole misel: »Življenje je potovanje, za katerega nihče ne dobi zemljevida. Vsakdo potuje po svoje in si sproti riše svoj zemljevid. Vsaka risba je nov smerokaz za vse, ki hodimo po poteh življenja. Naj bo pot dobre volje, ljubezni in zdravja!«
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
Foto: Martin Lisec
