Ko sledimo Ratzingerjevi misli o teologiji duhovništva, najprej postane razvidno, da o tej službi, ki je v svojem bistvu več kot služba, je namreč celostna življenjska poklicanost, ne moremo govoriti brez temeljne povezanosti z osebo Jezusa Kristusa, Božjega Sina. V njem razmišljanje o duhovniški službi in njenem uresničevanju v odrešenjski ekonomiji šele pridobi svoj smisel. Duhovnikove identitete preprosto ni, če ni utemeljena v Kristusu. Utemeljenost duhovništva in njegove identitete se opira na razodetje Boga, kolikor se je sam dal spoznati v razodetju in tradiciji. Sami duhovništva in njegove identitete ne moremo ne razložiti ne utemeljiti. Božja beseda nam novozavezno duhovništvo približa že v tekstih Stare zaveze, kjer najdemo pralike Kristusovega duhovništva, kot sta Božji služabnik v knjigi preroka Izaija in Dobri pastir v Psalmu 23. Ti starozavezni predhodniki novozaveznega duhovništva najdejo izpolnitev v Jezusu Kristusu, ki je prišel, da bi nam razodel Očeta. Velikonočna skrivnost, katere priče so apostoli, nam Kristusa razodeva kot večnega Velikega duhovnika, ki je duhovnik in dar obenem, duhovnik in žrtvovano jagnje, starozavezni Azazel, ki na svoja pleča sprejme grehe sveta. Njegova neustavljiva beseda in življenjski zgled prepričata učence, da mu sledijo na poti v duhovništvo. V povezanosti z Očetom jih Jezus pokliče dvanajst, da bi bili z njim in šli po svetu oznanjat evangelij. S tem je postavljen temelj duhovnikove identitete.
Duhovnik ni funkcionar, uradnik! To je dejstvo, ki ga je treba znova in znova ponavljati sodobnemu človeku, tako vajenemu potrošnike miselnosti in življenja na temelju plačanih uslug. Duhovništvo presega pojem zgolj linearne razsežnosti neke službe; je marveč poklicanost v način življenja, ki je v samem bistvu zaznamovano s transcendentno razsežnostjo, se pravi z vertikalo v odnosu človeka do Boga. Prvi in temeljni pogoj za takšno služenje Bogu je klic, ki so ga najprej slišali apostoli: ‘hodi za menoj’. Zaradi zahtevnosti in kompleksnosti duhovniškega služenja je potrebna ustrezna priprava na življenje v duhovniškem stanu, katerega po Kristusovem zgledu ljubezni do Očeta določajo pokorščina, čistost in uboštvo. Drugi pogoj za opravljanje duhovniške službe je prejem zakramenta svetega reda, s polaganjem škofovih rok v moči apostolskega nasledstva. Duhovništvo zato ne izhaja iz volje ljudstva, ampak iz volje Troedinega Boga, ki duhovnika v Svetem Duhu upodobi po Kristusu, ki je Glava Cerkve, Cerkev pa njegovo skrivnostno telo. Vedno znova in posebej v današnjem času moramo spregovoriti tudi o celibatu, ki je po Cerkveni uredbi pridružen duhovniški službi. Pri tem moramo izraziti svoje nestrinjanje s tistimi javnostmi, ki obstajajo predvsem izven Cerkve in ki načelno odklanjajo takšno ureditev, ne da bi jo poskušale razumeti niti v okviru družbenih razsežnosti življenja, kaj šele v transcendentnem odnosu duhovništva do Boga in služenja na ravneh, ki presegajo zgolj linearne. Seveda se pri tem postavlja vprašanje, ali je upravičeno, da o nečem, ki je tako ponotranjeno življenju Cerkve, razpravljajo tisti, ki k temu načinu življenja ne samo, da niso poklicani, pač pa o vsej razsežnosti problematiziranega življenjskega stanu nimajo ne potrebnega znanja ne potrebne vere, ki nagiba k umevanju presežnosti institucionalnih oblik, in njihovi drugačnosti v primerjavi s tistimi institucionalnimi oblikami, ki jih za uresničevanje svojih minljivih poslanstev in ciljev predstavlja svet. Na ta način ljudje, ki se jih problematizirani načini življenja znotraj Cerkve v ničemer ne dotikajo, odrekajo pravico do svobodne izbire življenjskega stanu in uresničevanja lastne identitete tistim, ki so poklicani v službo, ki narekuje tudi določen, drugačen način življenja.
Razmišljujoč o duhovniškem poslanstvu in njegovi drugačnosti od sveta, moremo reči, da je to posledica identitete same duhovniške službe, ki jo vzpostavlja Božja modrost. O tem poslanstvu moremo razmišljati in razsojati le v sferi teologije. Duhovniško službo umevamo v obnebju dveh razsežnosti: v odnosu do Boga (‘biti z njim’) in v odnosu do ljudi (‘biti poslan’). Duhovnikovo poslanstvo je v sredništvu med Bogom in človekom. Prva prioriteta duhovniške službe mora biti v iskanju Gospodove bližine. Kristusa mora duhovnik spoznavati, se mu približevati in se ga naučiti ljubiti. Kako bo sicer mogel dajati ljudem, če ni ničesar prejel (‘Nemo dat quod non habet’). Zato je temeljnega pomena, da duhovnik zavzeto skrbi za globoko duhovno življenje v rednem obhajanju evharistične daritve, zakramenta pokore, premišljevanju Božje besede, molitvi brevirja in uporabe drugih duhovnih sredstev za vzpostavljanje in negovanje lastne duhovnosti. Poleg iskrenega odnosa do Boga, pa naj duhovnik goji pobožnost tudi do Odrešenikove Matere Marije, kateri je sam Kristus na križu v apostolu Janezu v varstvo in skrb izročil vse duhovnike vseh časov. Ti morajo zato prav tako imeti Marijo za svojo Mater, kakor jo je imel apostol Janez, ko jo je vzel k sebi. Prav tako naj duhovniki iščejo navdih in zgled pri drugih apostolih, drugih svetih možeh in ženah, ki so v teku zgodovine živeli posvečeno življenje v Bogu.
V odnosu do Cerkve, do zaupanih mu vernikov, duhovnik izvršuje trojno oblast oziroma izvršuje trojno službo: posvečevalno, učiteljsko in vodstveno. V tem moremo identificirati tri ‘stebre’ duhovniškega poslanstva. Prvič dostojno obhajanje zakramentov, med katerimi je najodličnejši zakrament presvete evharistije; drugič oznanjevanje Božje besede z ‘besedo in dejanjem’, se pravi s celoto svojega življenja; in tretjič karitativna skrb za ljudi v moči dobrodelne ljubezni. Da duhovnikom ne bo ‘zmanjkovalo’ časa za njihove prioritetne naloge, naj resno upoštevajo spodbude drugega vatikanskega koncila v smislu vključevanja vernikov laikov v življenje Cerkve. V moči splošnega duhovništva, ki so ga deležni po zakramentu sv. krsta, naj sodelujejo pri velikih nalogah Cerkve v sodobnem svetu. Na ta način bodo duhovniki laikom pomagali odkrivati mesto in poslanstvo, ki jim je po Božji volji zaupano v Cerkvi. Prav tako so duhovniki dolžni skrbeti za nove duhovne (duhovniške) poklice, saj z molitvijo, z zgledom lastnega življenja in prepoznavanjem duhovnih poklicev dajejo spodbudo tistim, ki se odločajo stopiti na pot duhovništva.
Vsak zgodovinski čas, v katerega je duhovnik poslan oznanjat evangelij, ima določene značilnosti, ki zahtevajo ustrezne prilagoditve pastoralnih metod, predvsem pa dobršen del potrpežljivosti in vdanega prenašanja vsakodnevnih težav. Vendar pa težave inkulturacije duhovnikovega dela in morebitni strahovi ne smejo nikoli razdejati duhovnikove identitete, ki mora ohranjati svojo stalnost, če naj duhovnik želi ostati duhovnik po Kristusovem zgledu. Tudi današnji čas pri vsem tem ni nobena izjema. Zaradi specifičnih izzivov zahteva veliko mero iznajdljivosti in poguma, predvsem pa vztrajnosti v molitvi, da bi z Očetom v Sinu po Svetem Duhu, v družbi Marije in vseh svetnikov vedno znova odkrivali in ohranjali lastno duhovniško identiteto.
Besedilo je povzetek prispevka s predavanja Duhovništvo pri J. Ratzingerju, ki ga je avtor izvedel v ponedeljek, 26. oktobra 2015 v župnišču v Radovljici.
