Franc Prelc kor pričevalec o svojem življenju, veri in delu

Foto: Jože Možina

Primorski duhovnik Franc Prelc se nam v izjemni življenjski izpovedi predstavi kot skromen in pristno veren dušni pastir. Ko pa podrobneje spoznamo njegovo življenje in njegova dobra dela, ki jih je skupaj s sestro Kristino in sodelavci opravljal desetletja, ga lahko uvrstimo med najbolj karizmatične in karitativne osebnosti na Slovenskem. Pričevanje se odvilo v času, ko je oče Franc soočen s težko boleznijo, način pa, kako jo sprejema, kako se s to preizkušnjo spopada, je izjemen zgled duhovne moči in predanosti Božji volji.

Franca Prelca so oblastniki silili, da bi delal za Udbo

Prelčeva družina izvira iz Istre, nekje na tromeji s Krasom in Brkini. Mama je bila izjemna ženska, ki je hotela v misijone v Indijo, a je župnik, sorodnik, zahteval, da ostane doma. In tako se je poročila, iz številne družine pa je izšlo veliko duhovnik poklicev. Prvi spomin so vezani še na čas vojne. Prelčeva hiša, ki je veljala za domovanje odprtih vrat, je bila tudi zatočišče za partizane. Pozneje, po vojni, ko so fantje in dekleta odhajali v duhovne poklice, se je to pozabilo in tudi Franca so silili, da bi delal za Udbo, a je odločno zavrnil.
V pričevanju spoznamo razmere v semenišču v Pazinu, kjer so se formirali izjemni letniki primorskih duhovnikov. Oče Franc je po novi maši z vsem srcem zagrizel v pastoralno in karitativno delo, ob njem je bila ves čas sestra Kristina in vedno tudi predani sodelavci.
Najdlje je bil župnik v Portorožu, kjer so takrat ustvarili župnijo in zgradili čudovito Marijino cerkev. Potem je tu župnija sv. Antona v Bertokih, kjer se je zaradi bolezni odpovedal poslanstvu župnika, a po svojih močeh deluje naprej za ljudi in splošno dobro. Zelo dejaven je v Marijinem delu, kar v pričevanju lepo predstavi. Seveda pa je govor tudi njegovi pobudi za pomoč odvisnikom od mamil, iz česar so zrasle komune po Sloveniji. Še v Portorožu pa je nastala tudi skupnost Vrtnica za odvajanje od alkohola.
Ob koncu oče Franc izrazi veliko hvaležnost za življenje in tudi za možnost pričevanja, ki je bolj kot za danes pomembno za jutri in pojutrišnjem.