Ta zahtevni etični projekt je v sredo, 20. aprila 2011 v okviru rednih mesečnih razmišljanj in razgovorov v Mohorjevi knjigarni v Nazorjevi ulici, predstavil dr. Bojan Žalec, filozof, antropolog in predstojnik Inštituta za filozofijo in etiko na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Srečanja, ki ga je vodil njegov poklicni kolega dr. Vojko Strahovnik, se je udeležilo okoli petdeset ljudi, večinoma študentov. Povod za pogovor je bila že četrta knjiga Bojana Žalca, ki jo je naslovil z Človek, morala in umetnost s podnaslovom Uvod v filozofsko antropologijo in etiko. Knjiga ima okoli štiristo strani in je izšla v zbirki Znanstvena knjižnica Teološke fakultete (Ljubljana 2010).
Glavna tema so nihilizem in instrumentalizem, kot temeljna pojava zla. Na drugi strani pa avtor svoje miselne horizonte opira na personalizem, ki vključuje razsežnost ne pridobljenih človekovih pravic, vključno s solidarnostjo, ki temelji na udeleženosti pri doživljanju drugega. To so tista filozofska osišča avtorjeve knjige, h kateri se človek rad vrača, saj jih Žalec razume kot vektorski prostor. Knjiga sploh ni napisana iz neke nevtralne distance, ampak je ves čas izostrena optika personalizma. Njegov personalizem razlaga osebe kot presežna bitja, za katerega je vsak konkreten človek najvišja vrednota, ki nikoli ne sme postati zgolj in samo sredstvo za dosego katerega koli cilja.
Problem nihilizma pa je v popolni izravnavi, kjer ne obstaja nekaj, kar je več ali manj vredno. Nihilizem je zato hladen in praktično nemogoč, vendar ravno zaradi te ne zmožnosti, se nihilizem preobraža v instrumentalizem, kjer so ljudje samo sredstvo za doseganje cilja. V zgodovini človeštva je instrumentalizem generiral najhujše totalitarizme, kot so bili komunizem, nacizem in fašizem! In vendar dandanes ne gre toliko za spopad med personalizmom in instrumentalizmom, ampak za odsotnost pravičnosti družbe, kjer po pojmovanju zahodne civilizacije vsakdo dobi tisto, kar mu pripada in ne kar si želi! To kar nekomu pripada pa je človekova pridobljena in ne pridobljena pravica, na kateri temelji človečnost. V prostoru ne pridobljenih pravic pa trčimo tudi na solidarnost, ki je dosegljiva samo s pomočjo dialoga. Ne gre za ekonomsko solidarnost, ampak za solidarnost doživljanja drugega, gre za neko posebno empatijo. Kršenje načela solidarnosti pa je temelj vsakršnega zla. Solidaren človek omogoči drugemu udeleženost, ki je možna samo ob zavedanju presežnosti, nasprotje solidarnosti pa je izključenost! Vse to daje knjigi izredno sporočilno moč v sedanjih zmedenih časih.
Foto: Franci Koncilija
