Kako se pogovarjati s tistimi, s katerimi se ni mogoče pogovarjati?

Vprašanje bi se moglo glasiti tudi bolj učeno: Kako voditi dialog s tistimi, ki poznajo samo monolog, namreč svojega? Ta zapis pišem in ga namenjam – tudi meni greh sebičnosti ni povsem tuj – najprej kar samemu sebi, saj tu vsem izkušnjam in spoznanjem navkljub, še vedno grešim, čemur potem sledi včasih tudi kar predolga jeza nase. Ker načelno sam ne zapuščam ali zavračam starih prijateljev, sodelavcev, znancev ali tudi le naključnih mimoidočih, s katerimi sicer v osnovnih rečeh ne morem biti iste vere in mišljenja, se tu in tam, zdaj od tega, zdaj od drugega pustim speljati v  vrtinec pogovora, ki je z druge strani navadno zgolj provociranje, z moje pa neodpustljivo naivno pričakovanje, da je z navajanjem dovolj jasno ugotovljivih in potrjenih dejstev in s sklicevanjem na nekaj osnovnih pravil logičnega mišljenja mogoče najti to, čemur bi oba partnerja v pogovoru mogla reči, da je v skladu z resnico, tudi če je to za enega od obeh morda težava, za drugega pa morda potrditev, ali obrnjeno. Kakor da bi mi bilo tuje ali sploh neznano temeljno pravilo »dialoga« med pobožnim in brezbožnim, ki pravi, kakor misli pobožni: Tudi najmanjša resnica je večja od mojega pritrjevanja ali od mojega ugovarjanja – in kakor misli brezbožni: Tudi največja resnica je manjša od mojega interesa in od mojega zanikovanja in tajenja… To je taktično razmerje med nasprotnikoma v dialoškem ringu, glede tega si ne smemo delati utvar! Strateško razmerje, ko se bo resnica z močjo nepremagljivosti izkazala, se pojavi ali vsaj pokaže šele na oni strani, ko bosta oba iz pogovora na zemlji, kakor koli težaven in nemogoč je ta utegnil biti, ko bosta oba stala pred istim sodnim stolom, pred nogami istega Sodnika, ki je obenem Logos in nikakor ne dialektikos.

Kristjanu tu ni prav lahko. Po eni strani mu je naročeno: »Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi« (Rim 12,18). Po drugi strani pa vendar: »Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost? Kakšno občestvo ima luč s temo?« (2 Kor 6,14). Ali: »Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega. Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč« (Ef 5,6-14).

Oba, pobožni in brezbožni – ne idealizirajmo pobožnega, tudi ta greši, ni pa več suženj greha; ne preklinjajmo brezbožnega, ta je v okovih, a dokler je na svetu, jih more odložiti – sta po svojem statusu določena: prvi sovraži laž, tudi če se sam še kdaj zlaže – in drugi sovraži resnico, tudi če kdaj sam pove kaj resničnega. Tu je njuna drama, tu je njun spor, iz katerega ni kmalu videti pametnega izhoda.

Pobožni, če je to v resnici, bo grehu rekel greh in zločinu zločin, tudi če to stori kdo iz kroga, v katerem živi sam, bodisi po sorodstvu, bodisi po znanstvu ali prijateljstvu, bodisi po poklicni, funkcijski ali celo verski povezavi. Brezbožni bo zločinu iz kroga pobožnega prav tako rekel zločin, ne glede na to, ali gre za resnično zločinsko dejanje, ali pa tudi le za neosnovano obtožbo s strani brezbožnih; če pa kaj takega stori kdo iz njegove druščine, temu nikakor ne bo rekel zločin, ampak kvečjemu »napaka«, kakor to upravičeno rečemo, če se kdo zatipka na računalniški ali telefonski tastaturi. Kakor je to po eni strani nekaj strašnega, saj tisti, ki očitnemu zločinu reče »napaka«, če že ne v moralnih in pravnih predstavah zgolj svetnega človeka, pa zagotovo v Božjem redu in sodbi stvari postaja sam sorazmerno kriv zločina, ki ga skuša preimenovati in tako zakriti ali kar utajiti s tako besedno zvijačo. Kako se je mogoče s človekom, ki tako lahkomiselno samega sebe potiska v območje in soodgovornost zločinstva, še naprej mirno in prijazno pogovarjati? In vendar tudi ta zvijača ni brez koristi. Sorodnost verovanja in mišljenja, posledično tako tudi ravnanja, moremo prav z rabo takega besednega tajenja strahotnih grehov v zgodovini narodov in vsega človeštva zlahka razbrati njihovo globlje, namreč duhovno sorodstvo, čeprav se na zunaj ne le močno razlikujejo, ampak si stojijo nasproti tudi kot sovražne sile. Vsaj 20. stoletje pa nas bi moralo strezniti in naučiti, kako naglo morejo tudi največji sovražniki postati enako veliki zavezniki, in iz zaveznikov spet sovražniki. Oba socializma, nemški nacionalni, in ruski formalno internacionalni, sta si bila po Hitlerjevem prihodu na oblast sovražna. Da bi Stalin zabrisal isto sistemsko kategorijo »socializma«, ki je že na prvi pogled opozarjala na njuno globljo sorodnost, je na šestem kongresu Komunistične partije SZ za nemški nacionalni socializem uvedel poimenovanje »fašizem«, ki je bil ideologija in vladni sistem nekdanjega italijanskega marksista in socialdemokrata Benitta Mussolinija. Malo pozneje pa je po Stalinovem naročilu to temo podrobneje obdelal na VII. kongresu Kominterne (Komunistične Internacionale) v Moskvi leta 1935 Georgij Dimitrov v svojem referatu »Fašizem in delavski razred« – govoril pa ni o resničnem fašizmu, namreč italijanskem, ampak o nacionalnem socializmu, namreč nemškem! Isti Georgij Dimitrov, generalni tajnik Kominterne, v resnici pa Stalinov hlapec, je v letu 1939 utemeljeval pravilnost Stalinovega pakta s Hitlerjem. In če kdo vpraša francoskega ali tudi avstrijskega ali italijanskega komunista, kako na vse to gleda danes, bo dobil odgovor, da so tedaj gotovo »delali napake«… Slovenskega komunista ni mogoče vprašati, saj od 100.000 teh rojakov z »znanstvenim pogledom na svet«, kakor so se v pregovorni skromnosti imenovali, ni mogoče najti niti treh značajnih ljudi, ki bi danes mogli sestavljati vsaj komunistično trojko, kakor so bili organizirani v času Kraljevine Jugoslavije, sicer pa je Slovenija poleg Vatikana najbrž edina evropska država brez komunistične stranke, čeprav bi bila v Sloveniji dovoljena. Zato nočem prikriti določenega spoštovanja pred Komunistično partijo Avstrije, ki vztraja pri svojem izvirnem imenu, čeprav bi na volitvah gotovo imela boljše možnosti, če bi posnemala slovenske »tovariše« in se preimenovala v kakšno Novo levico ali kaj podobnega, svojo zastavo pa bi oddala v pralnico, da bi iz krvavo rdeče barve nastala vsaj roza barva dobrega štajerskega roséja. Avstrijski komunisti ne klonejo niti pred abotnim »nasvetom« večjega dela novinarjev v državi, ki jim v intervjujih kar naprej predlagajo, da bi vsaj spremenili svoje ime, ki jih vendar mora obremenjevati zaradi zveste sovjetske linije avstrijske partije, tudi ob sovjetskih intervencijah na Madžarskem, Češkoslovaškem in nazadnje posredno na Poljskem. Pred to pošteno odločnostjo rad snamem klobuk, čeprav ga redko nosim… In drugače kakor njihovi slovenski tovariši, se avstrijski komunisti odrekajo lepemu delu svoje plače za sklad za pomoč tem v državi, ki živijo na robu revščine. A vendar bi tudi avstrijski komunist, če bi ga vprašali o teh rečeh, uporabil enako oznako, da je bila to »napaka«, ne pa veleizdaja lastne ideologije in lastnih narodov, skratka hud, in še kako hud zločin. Tako je že samo z rabo besede »napaka« tam, kjer bi še beseda »zločin« zvenela na moč milo in plehko, mogoče ugotoviti globlje duhovno sorodstvo med vsemi »socializmi« in vsemi njihovimi edino dovoljenimi partijami in njihovimi organi za pregon, mučenje in pobijanje civilnega prebivalstva. A kakor tu vidimo, lahko s to besedo tudi izmerimo razliko v značaju posameznih narodov in njihovih vsakokratnih vladajočih elit. O tem je mogoče kaj več prebrati v Cankarjevi drami Hlapci!

Naj se še enkrat vrnem k izvirnemu vprašanju: Kako zadostiti obojemu, kar sem navedel iz Božje besede: živeti z vsemi v miru, kolikor je v moči kristjana – in vendar ne imeti nič z ljudmi, ki hodijo v duhovni zatemnitvi in tako preprosto ne morejo ne sovražiti resnice. Kakor bi namreč človeka, ki bi bil zelo dolgo zaprt v temnici brez vsakega žarka svetlobe, oči peklensko zabolele, če bi ga stražniki nenadoma pripeljali pod gorko sonce, tako bi brezbožnega človeka še toliko bolj zadelo, namreč ne v oči, ampak naravnost v srce, če bi ga kdo proti njegovi volji nenadoma izpostavil prispodobnemu soncu Božje razsvetljenosti in resnice. To za kristjana ni razlog, da bi brezbožnega sovražil ali celo preklinjal, ampak narobe, da bi se mu ta smilil in bi z njim ravnal, kakor je to delal naš učitelj, ko je hodil na zemlji, Jezus Kristus. Kristjan bi moral kolikor je mogoče imeti obzir, ki ga more dati samo vera in hoja za Gospodom, da je nenadna svetloba resnice za brezbožnega neprimerno bolj boleč sunek, kakor pa za kristjana srečanje z lažjo. To ne pomeni, da bi morali narediti »dialoški kompromis« in temu, kar je v osnovi laž, reči, kakor radi govorijo brezbožni: »… je pač več resnic…«, ko vendar tudi v tem lažejo. Pustimo ob strani, da je to skregano z elementarno logiko, da je to kršitev Aristotelovega načela Tertium non datur – tretje ni dano, načela izločenega protislovja. Ko to rečejo, nikakor ne dopuščajo, da bi tako med to množico resnic mogla veljati tudi resnica Jezusovega evangelija. Tam se ta »pluralizem« brezbožnih konča. Tam se vsa njihova »toleranca« konča. Tam ravnajo, kakor so od nekdaj ravnali poganski imenitniki in vladarji, ki so v svojih kraljestvih dopuščali ne desetine, ne stotine, naravnost tisoče religioznih in čarovniških kultov, enega samega nauka pa niso mogli prenesti in mu dovoliti enake svobode: Kristusovega! Ali kdo v današnji Evropi preganja islam, budizem, hinduizem, afriške, azijske in latinskoameriške prastare in novejše kulte, tudi nekatere civilno nevarne med njimi? Se kdo norčuje iz njih, iz današnjega čarovništva, ki daleč presega čarovništvo srednjega in novega veka? Mogoče kak pijan posameznik, ki pa nima javne moči in besede. Sistematično pa Evropa vse bolj očitno preganja, smeši in omejuje samo eno: nauk Jezusa Kristusa in resnično hojo za njim!

Kako torej? Kako priti do rešitve, ki bi ustrezala nauku evangelija? O, rešitev poznam. Naučil sem se je od kmečkih sosedov v kraju svojega odraščanja. Eden od lastnikov kar zajetne kmetije, to je bilo že pred mojim rojstvom, si je zaradi slabega gospodarjenja, neskrbnosti, tudi seveda preglobokega pogleda v kozarec, nabral toliko dolgov, da je moral posestvo za smešno ceno prodati. Novi gospodar mu je oddelil skromno izbo v stranskem poslopju, ki je bilo sicer postavljeno za hlapce in dekle. Del odkupne cene je bila dosmrtna pravica do preužitka, zelo skromnega, toliko za preživetje, nič več. A to ni bilo najhuje. Nihče se z njim ni pogovarjal o gospodarjenju na kmetiji. Imel je svojo lepo priložnost, a jo je zapravil, tako ni bil osovražen, nihče ga ni žalil ali mu kaj hudega storil, a ni bil oseba, primerna za pogovor o tem, kako se gospodari na kmetiji. Natanko tako bi moral zrel kristjan ravnati s takimi, ki so poleg vseh krvavih zločinov nazadnje zapravili vso državo, pa ne zgolj v finančnem in administrativnem razsulu, temveč z novo poplavo človeške krvi. Tudi ti ljudje so naši bližnji; če se znajdejo v stiski, jim moramo pomagati; če so nas pripravljeni poslušati, jim moramo oznaniti evangelij in jim tako pomagati do rešitve. Ne morejo pa biti naši sogovorniki v tem, kar so tako grdo in sramotno zapravili in uničili. Lahko z njimi prijazno igramo šah, če ga znamo, ali nedolžne karte. Lahko gremo z njimi na lep koncert, zakaj ne. Ne moremo pa se z njimi pogovarjati o državi, o zgodovini, o prihodnosti ožje domovine, Evrope in sveta, kakor se naši sosedje niso pogovarjali s propadlim kmetom, ker propadlim po lastni krivdi, kako bi bilo treba gospodariti. Tudi o veri in njenih resnicah samo, če so nas pripravljeni poslušati, nikakor pa z njimi o tem ne bi smeli debatirati in se tako znova pustiti speljati v njihove duhovne brzice in ponore, ki so lahko škodljivi tudi za nas, čeprav hočemo hoditi za Kristusom.