Kontroverzni Ahac je bil v času slovensko – boljševistične revolucije (1941 – 1945), kamor je zvabil tudi očeta in sestro, ki sta oba padla, zelo maščevalen, surov, oblastiželjen in dosleden izvrševalec partijskih direktiv. Povrhu vsega pa je imel še zelo »okrvavljene roke«. Z javno obsodbo povojnih pobojev, se je njegovemu soborcu Edvardu Kocbeku sicer uspelo očistiti vseh revolucionarnih bremen, Pirjevcu pa se javna katarza, katero je domnevno negoval samo v svoji globoki intimi, ni nikoli uresničila. To vprašanje zato ostaja odprto.
To je bila nekakšna rdeča nit skupnega razmišljanja udeležencev o predavanju akademika prof. dr. Janka Kosa, ki ga je imel v torek, 17. aprila 2012 v Ksaverjevi dvorani, v jezuitskem Duhovnem središču sv. Jožefa v Ljubljani. Okoli štirideset ljudi, med katerimi je bil tudi znani publicist dr. Boštjan M. Turk, je z zanimanjem prisluhnilo dve uri trajajočemu pogovoru o Dušanu Pirjevcu, katerega je akademik Kos naslovil z Od revolucije do katarze.
Dušan Pirjevec, kot lik v naši literaturi
Uvodoma je Kos opozoril, da Pirjevec po 35 – letih po smrti, na poseben način »še kar živi« v slovenskem prostoru. O njem namreč mnogi še vedno polemizirajo na različnih ravneh, čeprav njegovi učenci niso vsi nujno postali tudi njegovi privrženci. Pirjevčev pomen v sedanjem času merimo v več razsežnostih: publicistično (kaj so o njem pisali drugi), komparativistično (kaj je on napisal o literaturi), njegova filozofija kot ne-filozofa, Pirjevčeva krivda med NOB, Pirjevčevi nemoralni postopki po osvoboditvi, Pirjevčevo »rušenje« akademika Antona Slodnjaka itd.
Glede publicistike je najpomembneje to, da so o njem izšli trije, dokaj obširni zborniki: Pirjevčev zbornik (Obzorja Maribor – 1983), Interpretacije (Nova revija -1998) in Dušan Pirjevec, Slovenska kultura in literarna veda (Filozofska fakulteta – 2011). Tako ga Matej Bor, Milan Dekleva in Jože Javoršek opisujejo zelo negativno, Mate Dolenc, Lojze Kovačič in Niko Grafenauer pa o njem pišejo s simpatijo. Na področju filozofije, pa so ga poleg Gorazda Kocjančiča, kritizirali predvsem katoliški filozofi Anton Stres, Jože Hlebš in drugi. Njihova ost je bila uperjena na Pirjevčev odnos do Heideggerjeve ontologije, nihilizma in totalitarizma ter proti pojmovanju in interpretaciji teze o bogu ateistov. Za partijo pa je bila sporna Pirjevčeva naklonjenost do Heideggerja, ki je odkrito koketiral s Hitlerjevim nacional socializmom.
Pirjevčeva krivda
Središčna misel pogovora pa je bilo vprašanje o Pirjevčevi krivdi. Govorice o njegovih grozodejstvih, ki jih je počenjal med vojno nad Cigani in kleriki so se pojavljale že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Pirjevec prelomil s partijo, za kar je bil pol leta v zaporu. Popolnoma odkrito pa se je o tem govorilo šele po njegovi smrti spomladi leta 1977. Za curljanje govoric v javnost je bil odgovoren Josip Vidmar, ki Pirjevca ni nikoli cenil, saj je bil zanj preveč brutalen. Nekakšen vrhunec pa je povzročil Jože Javoršek, ko je leta 1978 izdal knjigo Spomini na Slovence. Temu so sledile številne tožbe Pirjevčevih svojcev, kjer pa na sodišču ni prišlo do odkritja objektivne resnice, zato medvojno moralno sporno Pirjevčevo početje ostaja za zmeraj nepojasnjeno. O teh nečloveških mučenjih in grdobijah, ki jih je počel Ahac lahko preberete v omenjeni Javorškovi knjigi, pa v Menartovih dnevnikih, ki so bili zaplenjeni, ter v reviji Demokracija št. 15 z dne, 12. aprila 2012, kjer kolumnist dr. Boštjan M. Turk zavrže nekdanjo težnjo filozofa Tineta Hribarja, ki je Pirjevca razglašal za utemeljitelja slovenske državnosti. Pirjevčevo željo po katarzi omenja tudi akademik Kajetan Gantar, ko v svoji knjigi Zasilni pristanek opisuje, kako ga je Pirjevec proti koncu svojega življenja prosil, naj mu kaj več pove o grški katarzi. Tudi Pirjevčeva druga žena Nedeljka je ob neki priliki zapisala, da je Dušana mučila zavest krivde in zavrženosti, saj je bila revolucija v svojem bistvu nihilistična, boj za oblast in to preko trupel. Pirjevec je v navalu osebne stiske iskal tudi stike z duhovniki. Neki pater frančiškan (ime sem na predavanju preslišal) je Pirjevcu dejal: »Vi ste vernik, ne delajte si utvar!« Vse to nas lahko prepriča, da je bil Pirjevec kljub vsemu iskalec, obstaja pa vprašanje, kaj je iskal in če je sploh kaj našel. Tudi neposredno pred smrtjo se je Pirjevec hotel pogovoriti s prof. dr. Antonom Trstenjakom, duhovnikom in znamenitim psihologom, pa so mu namesto Trstenjaka v bolnico poslali psihiatra akademika Leva Milčinskega. Iz vsega tega lahko sklepamo, da ves ta Pirjevčev nemir pred smrtjo dokazuje neko željo po katarzi, ki je bila bolj notranja, kot pa javno dejanje. Za to trditev žal ni dokazov.
Zaključek
Nobenega dvoma ni, da je bil Dušan Pirjevec zelo pomemben mejnik na področju razvoja slovenske literarne teorije. Prepoznaven je bil tudi kot mislec in filozof, saj je med takratnimi študenti veljal domala za karizmatičnega profesorja. Mnogim, tudi v partiji, pa je vzbujal odpor, ko je doživljal duhovne obrate ob spoznanju, da je bila NOB v svojem bistvu slaba. Ahac je bil vedno paranoično uporniški, s palcem na brzostrelki, ponoči in podnevi, ker se je čutil ogroženega celo od svojih soborcev. Kasneje, ko je nastopila partijska metamorfoza je Pirjevec hotel utemeljiti slovensko državnost na temelju Heideggerjeve zavržene metafizike,ki je temeljila na ontologiji in nihilizmu, katero je prenašal na Cankarjev ustvarjalno – literarni opus. Ta poskus duhovne revolucije se Pirjevcu ni posrečil, kljub temu, da ga je pri tem zelo podpiral heidegerjanec – filozof Hribar. Navsezadnje je Pirjevec v uvodu Bratov Karamazovih F. M. Dostojevskega, na poseben način globoko doživljal izrazito panteističnega boga zgolj in samo zaradi nasprotovanja zoper osebnemu Bogu katoliške tradicije. Seveda je bilo to daleč od pristne notranje in javne katarze, ki bi ga navzven pred slovenskim narodom oprala vseh grdobij, notranje pa osrečila in resnično osvobodila. Škoda!
Foto: Franci Koncilija in Wikipedia
