Avtor: Karel Lipnik. Vir: Finance. V redu, proračun je pod streho – kaj zdaj? Smo se s tem znebili krize? Nikakor. Največja in skoraj edina težava je v tem, da Slovenija zdaj potrebuje okoli 60 tisoč delovnih mest v gospodarstvu. Dve tretjini, da znižamo brezposelnost, okoli 20 tisoč pa za prezaposlitev presežka zaposlenih v javnem sektorju. Dokler ne rešimo tega, se bomo vsako leto srečevali z rebalansi, varčevalnimi ukrepi in krčenjem socialnih pravic. Pustimo ob strani slabo statistiko, ki nam jo je konec tedna predstavila evropska komisija. Statistično se vsaka kriza enkrat konča, vprašanje je le, kje. Če nisi ravno Einstein in Dalajlama v eni osebi, potem pač obstaja dno, in konec.
Vprašati se moramo, ali se lahko obrnemo, preden bomo trdo pristali na dnu. Slovenija še vedno tone, s tem pa se tudi otežuje rešitev težave. Če pristanemo povsem na dnu, nam bodo tako kot Grkom reševanje predpisali drugi, a to pomeni, da bomo vedno capljali za evropskim povprečjem in živeli v senci velike Evrope namesto na sončni strani Alp.
Slovenijo čaka še nekaj težkih korakov. Za začetek bomo morali opustiti sanje o hitro rastočem visokotehnološkem gospodarstvu in razmisliti, kako zagotoviti dobro podjetniško okolje. Na žalost si država še nekaj let ne bo mogla privoščiti znižanja davkov, da bi spodbudila domače in tuje naložbe. A brez nižjih davkov, davčnih poenostavitev in zmanjšanja birokracije ne bo naložb, ne bo novega zaposlovanja in davčni prilivi se bodo samo še zmanjšali.
Čaka nas še kar nekaj krogov krčenja, varčevanja in preoblikovanja državnega proračuna. Več javnih storitev bo postalo manj javnih in bolj komercialnih, tako da jih bodo plačevali samo tisti, ki jih potrebujejo. To velja tudi za našo socialno varnost. Preoblikovanje pokojninskega sistema bo moralo iti v smeri, da si tisti, ki to zmorejo, sami prihranijo za svoja zrela leta. Iz državnega proračuna pa se bo financiral zgolj socialni minimum. Podobno velja za zdravstvo. Treba bo pogledati, kaj nujno potrebujemo in kaj si lahko morda še privoščimo.
Cilj je seveda v tem, da bo tudi država morala postati vitkejša in sposobnejša hitrejšega, predvsem pa učinkovitejšega prilagajanja spremembam v okolju.
A ne glede na ukrepe bo po vsem tem skoraj gotovo prvi korak znova prišel iz tujine. Lepši časi naših največjih trgovinskih partneric bodo povečali naš izvoz in nekoliko izboljšali razmere pri nas. Vendar pa bo ta sončni žarek veliko šibkejši, kot je bil v prejšnjih primerih. Zagon domačemu gospodarstvu bodo verjetno še enkrat morale dati javne naložbe, bolje rečeno, državno spodbujene naložbe. Država bo morala te zaradi malo denarja zelo skrbno načrtovati, predvsem pa bo morala predvideti korake po koncu umetnih spodbud. To bo namreč trenutek, ko bo slovensko poslovno okolje moralo biti davčno in administrativno privlačno, da bodo podjetja sama narekovala tempo gospodarskega razvoja, država pa bo tista, ki bo zgolj postavljala meje, da znova kam ne zaidemo. In seveda bo morala država takrat paziti, da bo zmanjšanje javnih naložb pomenilo tudi zmanjšanje državne porabe in aparata.
