Od celotnih bogatih vtisov mojega foto potovanja po Kitajski in Tibetu je bilo največje moje spoznanje, kako močno vero imajo mnogi tibetanski menihi in romarji.
Kot prepričan kristjan si nisem mogel kaj, da ne bi njihovih molitev, darovanj ter pokoritvenih dejanj pri sebi celo »komentiral« v odnosu do mojega Boga.
Budistična religija je vsaj v Tibetu precej »komplicirana«, saj se verniki v templjih (in pred njimi) klanjajo, molijo in darujejo pred neverjetno velikim številom najrazličnejših kipov, kipcev, slik, relikvij in celo fotografijam še živih »svetnikov«. Pri tem si pomagajo še z vrtenjem molilnih mlinčkov in napenjanjem molilnih zastavic.
Menihi kar več dni pripravljajo in izvajajo razne več sto let stare obrede, kar drugi z zanimanjem in zelo doživeto spremljajo. Tako na primer v večjih samostanih le za eno uro v letu razvijejo veliko sliko – thangko – ob molitvi, glasbi in plesih.
Kako pa na takšno versko vnemo gleda moj, edini Bog?
Ker večini teh ljudi gotovo ni še nihče nikoli nič povedal o Jezusu in o božji besedi vsebovani v Svetem pismu, jim Bog gotovo ne more »zameriti«, da molijo »mimo njega«… In če se pri tem še trudijo biti dobri, ter to celo potrjevati z zahtevnimi dejanji pokore, potem jim mora tudi naš Bog to šteti v dobro! Bolje kot drugačnim, ki so popolni neverniki ali celo grešniki (po splošnem kriteriju).
Kar pretreslo me je, ko sem se pozno zvečer, že v polni temi, vračal iz samostana v moj hotel, pa sem se skoraj spotaknil… ob vernika, ki se je v tišini še vedno »mučil«. Vstajal, poklekoval in legal je z obrazom do zemlje, kar je bilo očitno izkazovanje njegove vere in prostovoljne pokore. Gospod mu mora to gotovo vzeti vsaj toliko za dobro, kot meni običajne večerne tri molitve (Očenaš, Zdrava Marija in Svet Angel), katere bom pred spanjem, kot vsak dan, odžebral, udobno ležeč na postelji?
Več mojih fotografij s tega potovanja pa lahko vidite tule.
