Ko sem pred petnajstimi leti živel v Združenih državah, sem prišel do spoznanja, da je zame bolje, da slovenskih medijev ne berem. Ne, nisem spremenil mnenja. Še vedno postanem slabe volje skoraj vedno, ko odprem naše medije.
Če naletim le na novinarja, ki je površno opravil svoje delo, ali na topoumen članek, še nekako gre. Veliko bolj boleče je gledati manipulacije in škodoželjnost, ki veje iz številnih člankov in avtorjev. Dim, težke kovine in pesticidi v barakarskih naseljih tretjega sveta niso nič v primerjavi s strupom, ki duši Ljubljansko kotlino in njeno periferijo.
Imam pozitivno izkušnjo
Človeka prime, da bi vse skupaj nekam poslal. A to tudi ni rešitev, zato želim danes spregovoriti o pozitivni izkušnji.
Prejšnji teden je v mojem poštnem predalu (elektronskem) pristalo vabilo na proslavo, povezano s TIGR. Organizator je pošto, bodisi iz nevednosti bodisi nalašč, odposlal na način, da smo vsi lahko videli, kdo je povabljen – skoraj petsto imen, med njimi tudi akademiki in novinarji. Iz vabila je dihala polemičnost, skoraj napadalnost do “partizanov”.
Ne, to še ni dobra novica. Nasprotno. Čeprav ne poznam pošiljatelja in organizatorja, sem, ne da bi pogledal, kdo vse je med naslovniki, vsem odgovoril naslednje:
Komunistična partija (s tem mislim njeno vodstvo in tiste, ki so zavestno podpirali njeno politiko) je bila kriminalna združba, ki bi po današnjih standardih končala v Haagu. To je zgodovinsko dejstvo, primorski tigrovci niso bili edine žrtve.
KP je uspelo z nasiljem, zastraševanjem in podžiganjem konflikta med ljudmi. Slovenska tragika v letu 2016 je v tem, da tudi mnogi antikomunisti igrajo stare melodije konflikta in razdvajanja.
Morda še večja tragika pa je v tem, da se “normalni” Slovenci požvižgajo na vse skupaj in mirno hodijo po kosteh likvidiranih soljudi. To delajo praktično vsakič, ko gredo na sprehod v gozd, in takrat, ko mirno prenašajo komunistično propagando. Zaradi takih “normalnih” ljudi propaganda postaja norma, mi pa ostajamo ujetniki preteklosti.
Pravica biti slišan
Podobno kot na vabilo se je tudi na mojo pošto odzval ducat ljudi s prošnjo, naj pošiljatelj prosim izbriše dotični naslov, ker naslovnik ne želi prejemati pošte na to tematiko.
Tudi to še ni dobra novica. Preden nadaljujem, želim pojasniti, zakaj sem svoj odgovor poslal vsem naslovnikom in ne le avtorju. Tega praviloma ne delam, ker nič hudega slutečih, dobronamernih ljudi ne želim obremenjevati s svojimi razmišljanji. A tokrat je bilo drugače. Morda pod vplivom Rogerja Silverstona, ki – podobno kot Charles Taylor in še kateri od sodobnih filozofov – razmišlja o pravici do “biti slišan”, ne le pravici do svobodnega izražanja, sem si rekel, da je prav, da slovenska javnost sliši moje mnenje. Tudi tisti, ki ga raje ne bi slišali. To pa zato, ker sem iskreno prepričan o veljavnosti zgornjih treh trditev. Verjamem v to, da bi bilo vsem lepše, če bi živeli v skladu z njimi, in ugotavljam, da se v javnosti o tem ne govori oziroma se govori na napačen način.
Zato naj mi tarče mojega dobronamernega spama, prosim, odpustijo.
Dobra novica
Zdaj pa prihajam k dobri novici. Poleg omenjenega plaza prošenj, naj jih več ne nadlegujem, sem dobil tudi dva vsebinska odziva. Eden od prejemnikov me je poučil o nekaterih pravnih vidikih razpada avstro-ogrske monarhije (relevantno za razumevanje tigrovcev), za kar sem mu hvaležen.
Drugo izmenjavo objavljam tule:
ODGOVOR: po današnjih standardih bi demokratično izvoljeni hitler oziroma njegov naslednik še danes kuril tebe in tebi podobne – ali pa bi bil ti tisti, ki bi kuril peč
PETER LAH: Hitler je bil demokratično izvoljen, a ne z večino. Potem je naredil puč in delal, kar je hotel. Kaj si hotel povedati? Da manj boli, če te ubije domači komunist, kot če te ubije nemški nacist?
ODGOVOR: Hotel sem ti povedati, da fašistov, belogardistov in podobne golazni ne moreš zatreti drugače kot s silo, demokracija je zanje čudovito gojišče – da je potem vsaj nekaj časa mir, dokler te podgane znova ne zagomazijo. Brez deratizacije pač delajo škodo permanentno in stopnjujoče. To menda razumeš?
Vztrajam pri mnenju, da je opisana izkušnja pozitivna. Ne mislim na pravkar citirano gnojnico. Tudi ne na to, da je omenjeni odgovor prišel z naslova enega od slovenskih dnevnih časopisov. (Priznam, za trenutek sem pomislil na možnost, da bi vprašal urednike in novinarje pri tem časopisu, ali omenjene vrstice izražajo prevladujoče mnenje tega pomembnega medija. Pa nisem izgubljal časa, saj glasneje kot besede govorijo dejanja: če bi bil ta človek v manjšini, potem svoje pošte ne bi pošiljal s službenega naslova. Kdor dvomi o pravilnosti moje logike, se o teh rečeh lahko pouči pri Noelle Neumann.)
Statistika
Govorim o pozitivnem dejstvu, da se je med skoraj petstotimi Slovenci našel eden, ki mi je zelo vljudno in vsebinsko odgovoril. Res se je našel tudi eden, ki bruha gnojnico, kar je neprijetno – ampak kljub vsemu je le eden. Ni jih petdeset, tudi deset ne, niti dva nista. En sam je, medtem ko nas je takih, ki dobro mislimo, dvakrat več!
Ostaja tudi dejstvo, da nekaj odstotkov naslovnikov ne želi slišati, kaj želim dobronamerno povedati. To ni tragično. Kot ni tragično dejstvo, da se večina naslovnikov ni odzvala. Med njimi so taki, ki zadeve sploh prebrali niso, pa tudi taki, ki so prebrali in si mislijo svoje. Tako je pač v vsaki normalni družbi. Nič hudega, če bodo prišli do drugačnih ugotovitev kot jaz, pomembno je, da prisluhnejo in razmišljajo; da čim več ljudi razmišlja in da je v skupini tistih, ki dobro mislijo, vsaj en človek več kot pri tistih, ki bi rušili.
To je ugotovil že Abraham, ki je božjega angela poskušal pregovoriti, naj ne uniči Sodome in Gomore, češ da tam zagotovo živijo tudi pravični ljudje. Postopoma je “spuščal ceno” in se ustavil pri številki deset. Bog je privolil: če v mestu najdejo deset poštenih ljudi, ga ne bo uničil. Tu pa se je Abraham ustavil. Zakaj? Logika namreč narekuje, da bi Bog še naprej popuščal: devet, osem, sedem in tako naprej. Toda Abraham se je ustavil.
Verjetno se je ustrašil možnosti, da bi prišel do ničle, se pravi, da bi ugotovil, da v mestu ni niti enega pravičnega več. V tem primeru bi on obsodil Sodomo na uničenje. Pa ne zato, ker bi bil Abraham zloben, tudi zato ne, ker bi se Bog naveličal teh nadležnih ljudi, ampak zato, ker taka družbe pač ne more preživeti. Sama sebe ugonobi. Ko je Abraham prišel do tega težkega spoznanja, je utihnil.
Kje ste pa vi?
S tem smo že v letu 2016 in v Sloveniji. Ali v Italiji. Ali kjerkoli že. Relevantno vprašanje za nas danes ni, koliko je med nami pokvarjencev ali brezbrižnežev, pač pa, koliko je poštenih. Oziroma še bolj natančno: V kateri skupini sem jaz?
Prispevek najprej objavljen na siol.net.
