Nemški krščanski prostor je to poletje vznemirila knjiga o cerkvenem pridiganju, ki jo je napisal mlad komunikolog Erik Flügge (njegov blog: erikfluegge.de). Knjiga ima naslov „Der Jargon der Betroffenheit“, kar lahko prevedemo kot „Žargon prizadetosti“. Podnaslov knjige je izzivalen in na meji vulgarnosti: „Wie Kirche an ihrer Sprache verreckt“. Prevesti to je bolj komplicirano, a poskušajmo takole: „Kako Cerkev crkuje v svojem jeziku“.
Knjige seveda nisem (še) dobil v roke in je prebral, vprašanje tudi je, če bo kdaj prevedena v slovenščino. Bral pa sem nekaj komentarjev in recenzij ter si ustvaril približno sliko.
Erik Flügge ima tri lastnosti, ki ga naredijo kompetentnega, da razsoja o cerkvenem pridiganju. Najprej, je komunikolog. Profesionalno svetuje strategije komuniciranja tudi politikom in političnim strankam. Drugič, je veren, ima osnovno teološko izobrazbo in čuti s Cerkvijo. Tretjič, je star 30 let in čuti s svojo generacijo.
Njegova drama in vir njegove jeze je, da nemška Cerkev ni sposobna komunicirati evangelija sodobnemu človeku, čeprav ima po eni strani na razpolago še vedno zavidanja vreden aparat (verouk v šolah, mediji, nedeljske pridige, …), po drugi pa sodobni človek še vedno rad prisluhne tehtni krščanski besedi. Slednje nenazadnje dokazuje priljubljenost papeža Frančiška in njegovega komunikativnega sloga.
Kaj se je zgodilo? Kako to, da je evangelij še kako relevanten, pridiganje duhovnikov in pastorjev (Flügge namreč v svojih kritiki ne izvzema evangeličanov) pa za veliko večino ljudi nerelevantno?
Cerkvena retorika je za časom
Flügge meni, da je Cerkev s svojo govorico ostala tam nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja, ko so ljudje še razmišljali v kategorijah „biti“ in „smisla“. Nato je tu težnja pridigarjev, da pridigo zasitijo s podobami, simboli in citati, ki niso samo zastareli, temveč tudi količinsko pretirani. K temu je treba še dodati strah pridigarja, da bi koga preveč ne prizadel ali šokiral ter ga na ta način izgubil iz črede.
Pridiga zato postane nekakšna „kaša“ za ohranjanje edinosti („Einheitsbrei“), nekakšna zbrušena in omehčana ponudba vsega. Močan dejavnik, ki oblikuje pridigo, je tudi izguba „stare slave“ oz. družbene pozicije, ki jo je Cerkev imela nekoč. Sledenje vpliva na prikrite in odkrite pridigarske poskuse, da bi v poslušalcih vzbudili „prizadetost“.
Več lahko preberete na domovina.je.
