Svoboda spada k bistvenim značilnostim človekovega dostojanstva. Svoboden je, kdor je zmožen spoznati, kar je res in kar je prav, in temu tudi slediti, slediti svoji vesti, ko mu ta narekuje to, kar je dobro in prav.
Smo v času, ki še bolj kot sicer kliče k odgovornemu odločanju
»Človek upravičeno ceni svobodo in jo strastno išče: upravičeno hoče in po svoji svobodni pobudi tudi mora oblikovati in voditi svoje osebno in družbeno življenje ter zanj prevzemati osebno odgovornost.« Besede iz Kompendija družbenega nauka Cerkve lahko uporabimo kot primerno izhodišče za opis razmer, v katerih je ta čas slovenska družba, morda še posebej njen katoliški del, ki je poklican, da v presoje o družbenem tukaj in zdaj vnaša prvine tega nauka.
Zakaj to poudarjanje svobodne pobude? Ker se, kakor koli smo že kritični do stanja v slovenski družbi, pred nami odpirajo pomembni prostori svobode, v katere lahko vnašamo (in morda celo moramo vnašati) odločitve, dozorele v odgovornem in argumentiranem razmisleku. Naj omenimo tri take prostore, posebej aktualne zaradi časovne oziroma tematske bližine.
Kako do večje medijske pluralnosti?
Že zaradi lastnega položaja postavimo na prvo mesto medijski prostor, ki mu majski dnevi namenjajo posebno pozornost: 3. maja smo obhajali mednarodni dan medijske svobode, druga majska nedelja, tokrat 13. maja, pa je tudi v Cerkvi posebej namenjena sredstvom družbenega obveščanja.
Na tem mestu bi želeli opozoriti le na en poudarek, povezan z značilnostjo slovenske medijske pokrajine. Na ravni t. i. prevladujočih, tradicionalnih medijev namreč naša družbe boleha za kronično boleznijo – izrazito nepluralnostjo, ki si jo sicer mnogi tudi v novinarskih vrstah težko priznajo. Znova so na takšne razmere in njihove korenine opozorili v Združenju novinarjev in publicistov (ZNP), kar smo lahko brali v izjavi, ki jo je ob 3. maju podpisal podpredsednik ZNP dr. Matevž Tomšič:
»Tako nizka stopnja pluralnosti slovenskega medijskega prostora, ki predstavlja njegovo dolgoletno stalnico, kjer se določena stališča sistematično protežirajo, druga pa zapostavljajo ali celo izločajo, ni zgolj posledica zunanjih pritiskov. Sami medijski ustvarjalci so (pre)pogosto voljni sodelavci političnih in ekonomskih centrov moči, katerim sekundirajo pri manipulacijah z dejstvi. Zato je tudi njihova zasluga, da slovenski mediji še vedno ne opravljajo svoje demokratične funkcije tako, kot ji jo morali.«
Z njim se lahko le strinjamo, a hkrati ugotovimo, da prav takšno stanje kliče k še večji osebni odgovornosti tistih, ki se zagatnih razmer zavedajo. Kljub vsem omejitvam imajo namreč državljani dovolj prostora za svobodno odločanje o tem, katerim medijem bodo prisluhnili in jih tudi podprli. Res je, ne gre za osrednje medije, če kot merilo osrednjosti vzamemo njihovo velikost ter prepletenost s političnimi in gospodarskimi mogotci, lahko pa so osrednji, ko postanejo bistven vir v (in)formacijskem življenju čim večjega števila kritično razmišljajočih posameznikov in skupin. Paleta teh medijev je precej široka in sega od »novih« spletnih (npr. casnik.si, domovina.je, druzina.si, aleteia.si, iskreni.net …) do klasičnih elektronskih in tiskanih (Radio Ognjišče, Družina …), če omenimo le nekatere, ki se izrecno sklicujejo na krščanski pogled na človeka in družbo.
Uspeh dolgoročnega prizadevanja za večjo pluralnost slovenskega medijskega prostora je v odločilni meri odvisen prav od tega, ali bo v ta prostor svobodne izbire vstopilo dovolj ljudi.
13. maj je klical k »uporu«
Beseda »dovolj« pa je zaradi uzakonjenega kvoruma še toliko bolj povezana z naslednjim prostorom svobode, ki se je odprl minulo nedeljo. Seveda merimo na ponovljeno glasovanje na zakonodajnem referendumu o zakonu, s katerim je odhajajoča oblastna garnitura želela za mnoge kritične opazovalce sporno in z velikimi korupcijskimi tveganji posodobiti železniško progo Divača-Koper.
Popolnoma se zavedamo, da so tudi med bralci Časnika pogledi na to zgodbo zelo različni in da je bilo že prepričevanje k udeležbi na referendumu zelo tvegano početje. Pa vendar … Nekaj zgovorne simboliko lahko vidimo v dejstvu, da je bil referendum razpisan prav za 13. maj. Čeprav bi bilo seveda veliko bolje, da bi bil za prvo junijsko nedeljo, je pomenljivo naslednje: državljan K/ovačič/, ki je tako rekoč »čudežno« (izraz pravnika dr. Jerneja Letnarja Černiča) po sodni poti izboril možnost vnovičnega svobodnejšega odločanja o načinu sicer nujne posodobitve omenjene proge, je zaprisežen privrženec uporniškega tigrovskega izročila – izročila, v katerem ima prav 13. maj posebno mesto, saj je na ta dan leta 1941 na Mali gori pri Ribnici prišlo do prvega oboroženega spopada tigrovcev z okupatorjem na slovenskem tleh po kapitulaciji jugoslovanske vojske.
13. maj torej (z razliko od mitskega 27. aprila) dejansko predstavlja simbol začetka slovenskega upora proti okupatorjem, in to upora, ki ni bil izključujoč, kot je bil komunistično uzurpiran v okviru OF/NOB, temveč je želel enakopravno in pluralno povezovati različne skupine ne glede na njihov svetovni nazor. Že zaradi takšnega uporniškega duha 13. maja 1941 je bilo dobro in prav, da je nekaj te uporniške drže proti oblastni samopašnosti znova zaživelo 13. maja 2018 – resda ne v visoki referendumski udeležbi, pa vsaj v minimalni večini, ki je, kot kaže po večini preštetih glasovnic, glasovala proti uveljavitvi spornega zakona.
Na pragu volitev
Tretji prostor svobode pa se seveda odpira na že omenjeno prvo junijsko nedeljo s predčasnimi volitvami poslancev v naslednji sklic državnega zbora, kar bo temelj tudi za oblikovanje izvršne veje oblasti.
Kandidature je vložilo 25 strank oziroma list, kar je enako število kot na prvih volitvah v državni zbor leta 1992 (na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 je določanje še potekalo v okviru tridomne skupščine). Poseben pečat tokratnim vladanjem kandidatnih list sicer dajejo proceduralna vprašanja okoli t. i. spolnih kvot in zavrnitve nekaterih list zaradi njihovega domnevnega neizpolnjevanja. A pustimo to vprašanje, o katerem se ta čas izrekajo sodišča, tokrat ob strani.
Izbira bo torej izredno velika, množica strank in list pa nakazuje možnost precejšnje razpršitve glasov z nemogočim napovedovanjem izidov (čeprav ga bodo številne javnomnenjske raziskave morda skušale zaznati, bodo prej v službi vsiljivega oblikovanja kot nevtralnega preučevanje volilnih preferenc).
V okoliščinah, ko prav ta razpršenost in izrazita negotovost vsaj pri delu državljanskega telesa povečuje tveganje za volilno abstinence in odpoved »strastnemu iskanju svobode«, o katerem govori uvodno navedek iz družbenega nauka Cerkve, si velja v spomin priklicati besede nadškofa dr. Antona Stres iz aprilskega Slovenskega časa, mesečne priloge tednika Družina:
»Svoboda spada k bistvenim značilnostim človekovega dostojanstva. Namen svobode pa ni, da se človek v svobodi izživlja in da počne, kar se mu zahoče, temveč da spozna, kaj je res in kaj je prav, in temu sledi. Svoboden je, kdor je zmožen spoznati, kar je res in kar je prav, in temu tudi slediti, slediti svoji vesti, ko mu ta narekuje to, kar je dobro in prav.«
Ni naključje, da je dr. Stres večkrat ponovil besedno zvezo »dobro in prav«. Ponovimo si jo tudi mi pri vsakokratnem vstopanje v prostore državljanske svobode.
Foto: http://www.srpskacafe.com
