O tem premišljam na nedeljo, 1. decembra ’24, po ogledu televizijskega pogovora s kardinalom in dunajskim nadškofom dr. Christophom Schönbornom, ki se poslavlja z mesta dunajskega nadškofa. S človekom, ki ni samo kardinal, bil je kar nekaj časa tudi papabilis, torej možen kandidat za papeža, ampak tudi rojen iz ene najpomembnejših avstrijskih knežjih hiš, ki pa v Avstriji seveda ne sme nositi polnega imena s predlogom »von« (od), čeprav tisti, ki so tak prismuknjen zakon sprejeli, še naprej smejo biti imenovani z izrazito aristokratskim naslovom Hofrat – dvorni svetnik… Pač doslednost in poštenost avstrijske diplomatske šole.
Seveda ni dovolj povedati, da je naslov »kardinal« najstarejše častno imenovanje nadškofov rimske cerkve – na začetku dano vsem duhovnikom župnij v Rimu – potem in do danes pa predvsem nekakšnim nacionalnim patriarhom, torej nadškofom v prestolnicah, s privilegijem, da izvolijo vsakokratnega novega papeža. Treba je tudi povedati, od kod ta latinska beseda res prihaja. V prenesenem pomenu pomeni »pomemben, prvovrsten«, a tudi to ni izvirni pomen. Ta je namreč precej materialne in tesarsko tehnične narave, kardinala v tem pogledu namreč najdemo povsod, kjer so obešena vrata, od najmanjše ute do najrazkošnejše palače. Beseda cardo preprosto pomeni »tečaj na okviru vrat«. Iz tega so najprej razvili prenesen pomen, da je to tečaj na kateri od glavnih cerkva v Rimu, nazadnje pa to prenesli na zbor najpomembnejših duhovnikov rimske cerkve s pridevniškim naslovom cardinalis – najpomembnejši… Duhovno bi to pomenilo »tečaj« vrat iz zemeljskega v duhovno kraljestvo, ki ga ima vsak kristjan, namreč tečaj, okoli se vrti vse kristjanovo življenje. Za pripadnike rimske cerkve je to zbor katoliških kardinalov – za kristjana iz novega rojstva iz Duha pa je to Jezus Kristus. Ko Jezus samega sebe imenuje tudi »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Jn 10,9), jasno pove, da je to, kar so vrata v celoti, torej ne le nihajoči del vrat, ampak tudi okvir vrat in tečaj-a, na katerih premikajoča se tabla vrat visi in okoli česar se vrti. Tako je utemeljeno govoriti o kardinalih v svetnih hierarhičnih strukturah sveta, te kardinale je mogoče voliti, žrebati, ta naslov morejo podedovati – ko pa gre za razodeto vero, imamo samo enega resničnega Kardinala, kakor imamo samo ena Vrata, pravega Boga in pravega človeka Jezusa Kristusa!
Kdor se torej ima za boljšega, večjega, bolj pomembnega od drugih, ta ne upošteva tega, k čemur nas svari, ne samo Filipljanov, Jezusov apostol: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe« (Flp 2,3). Kako so potekale sinode in druge oblike teološkega razpravljanja in spopadanja med »kardinali« v smislu častnega cerkvenega naslova, kako tudi veliki cerkveni zbori, koncili, in kako prenekatere papeške volitve, tega danes, v tem se vendar moralno razlikujejo od »levičarjev«, ki vsem dejstvom in dokumentom navkljub še naprej zanikujejo vse zločine, ki so bili storjeni v imenu njihove ideologije, saj rimska cerkev te reči v osnovi priznava in obžaluje. Imeti koga med ljudmi na zemlji za »kardinala« v verskem pomenu, pa je vendar preziranje Božje besede in njenih svaril. In za tiste, ki to brez pridržka sprejemajo, ne more ne veljati, kar pove evangelist Janez v razlago tega, kar poznamo tudi danes, da jih je bilo tudi med voditelji mnogo, ki so: »… začeli verovati vanj, toda zaradi farizejev tega niso priznavali, da jih ne bi izobčili iz shodnice« (Jn 12,42). In zakaj? V naslednji vrstici sledi pojasnilo, ki velja tudi danes: »Bolj so namreč ljubili človeško slavo kakor Božjo slavo« (Jn 12,43).
Vendar pa tudi vsi človeški, zemeljski »kardinali« niso enako daleč od Boga. Kakor sem pred desetletji občudoval dunajskega kardinala Königa zaradi njegove preproste vere in skromnega življenjskega sloga, tudi zaradi tega, kako je prelomil, na v ploskanje vseh katoličanov v državi, s pogubno tradicijo, da je rimska cerkev samodejno vedno na strani trenutne oblasti, namreč če je ta nasilna, povezana z najbogatejšimi sloji, vzvišena nad ljudstvom, ki mu vlada. Sam se ni vmešaval v politično življenje, po drugi strani pa je dosegel dobro ravnotežje svoje cerkve med tedaj edinima velikima strankama, ki sta se bodisi izmenjavali na oblasti ali pa skupaj vladali v bolj ali manj stabilni koaliciji, med socialisti in krščanskimi demokrati, tedaj imenovani Socialistična stranka Avstrije in Ljudska stranka Avstrije. Pod tem »kardinalom« za socialista ni bilo več ovire, da stopi v cerkev – in za katoličana ni bilo več nujno, da se včlani v Ljudsko stranko…
Sam sem se od njega naučil življenjske modrosti, ki mi rešuje zadnjo četrtino moje življenjske dobe. Nekoč sem ga slišal po radiu govoriti o tem, kaj ga tudi v visoki starosti ohranja pri močeh in polnem zdravju. Njegova kurativa je bila zelo preprosta, sam pa smem izkusiti, da neverjetno učinkovita: »Kosilo je zame zadnji obrok hrane vsak dan, večerjo črtam…« Žal sem njegov moder nasvet začel prepozno uveljavljati pri sebi, a zdaj, ko tako ravnam, sem se brez vsakega zdravniškega posega že po nekaj mesecih povsem rešil sladkorne, tudi tablet mi ni treba več jemati – in niti enkrat v tem času nisem bil zaradi te redukcije lačen. To se tudi ujema s tem, kar govori dr. Arnold Mettnitzer, znani avstrijski psihoterapevt in teolog, eden najbolj učenih in bistroumnih Avstrijcev, ki sem ga pred davnimi leti spoznal kot tedaj še duhovnika in rektorja katoliškega izobraževalnega doma v Št. Jurju ob Dolgem jezeru / Sankt Georgen am Längsee. Zanj so za vsako živo celico in vsakega človeka najbolj potrebne tri reči: 1. odnosi; 2. prehranjenost; 3. gibanje. Pri prehranjenosti govori o uravnoteženem razmerju med nujnostjo in užitkom. In ima prav. Kakor nima prav, ko ima to za tri najbolj pomembne reči – kakor sam ne bi imel prav, ko bi jih imel za nepomembne. Niso pa najbolj pomembne. In katere so tiste res najbolj pomembne, kakor bi temu pritrdil tudi Jezus sam in njegovi apostoli? To bi bile te tri reči: 1. Odnos do Boga [»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 6,5), odprt po njegovi drugi osebi – »vratih«, tako tudi »tečaju – cardo«, Jezusu Kristusu, in omogočen po njegovi tretji osebi, Svetem Duhu]; 2. Odnos do bližnjega in do bližnjih, v analogiji z ljubeznijo do Boga: »… ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3 Mz 19,18), kar pomeni tudi politiko, pravo, moralo, kulturo, estetiko…] in 3. odnos do ustvarjenega in od Boga človeku v gospodarjenje izročenega sveta [na kar jasno opozarja Biblija že malo pred »prerokinjo« našega časa, Greto Švedsko: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15). Varovanja stvarstva pa ne kaže zamenjati z njegovim oboževanjem, torej malikovanjem, kar je realnost današnje religioznosti, in ta prinaša večje prekletstvo, kakor bi bilo zgolj zanemarjanje, onesnaževanje in kvarjenje ustvarjenega sveta].
Od svojega visokega mesta v katoliški hierarhiji se poslavljajoči »kardinal« dr. Christoph Schönborn se v svoji aristokratski drži močno razlikuje od mnogih drugih klerikov prav po svoji preprosti ljudskosti, ponižnosti in priznavanju svojih slabosti. Koliko mu je pri tem dalo rojstvo in vzgoja v aristokratski družini – koliko evangelij – in koliko lasten značaj, ostaja njegova skrivnost, vsekakor pa je ta cerkveni voditelj v tem pogledu dober zgled tudi tistim, ki skušajo v svojem vedenju posnemati samo enega, da bi mu bili vse bolj podobni, kar je kariera vsakega resničnega kristjana, pa nas tudi med njimi marsikdo razočara, kakor nas ta edini vzor, Kristus, edini ne more razočarati.
Svet vidi v dunajskem nadškofu in kardinalu predvsem eno »vrlino«, ki ji evangelij tega statusa ne more potrjevati: današnjo ekumensko doktrino, ki temelji na verskem sinkretizmu, torej združevanju sicer očitno nasprotujočih se naukov raznih verstev sveta v nekakšno novo »superreligijo«, kakršna se nam tako ali tako obeta po svetopisemskih prerokbah o dogajanju v poslednjem času, sredi katerega dejansko že nekaj časa smo, nihče pa ne ve – razen znotrajcerkvenih ali zunajcerkvenih sekt in samooklicanih »prerokov«, ki jih je vedno več, in je tudi to napovedano: »Vstalo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge zavedli« (Mt 24,11); ali: »Ljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet« (1 Jn 4,1). Prav je, da uči versko strpnost v smislu strpnosti do ljudi, ki izpovedujejo bodisi razodeto, ali pa po človeški modrosti narejeno in tako lažno vero – ni pa mogoče biti strpen, torej »ekumenski« do neresnice in laži. Kolikor namreč gre za zmote, je to sicer neresnica, ni pa še laž; če pa krivi učitelji vedo, da je resnica drugačna od tega, kar sami učijo in zahtevajo to tudi od drugih, je to laž in tako strašen greh, ki ne bo ostal nekaznovan! Tako mora kristjan zmoti reči zmota in laži laž – človeku pa naj ne reče, da je bodisi nerazumen, ker živi v zmoti, ali pa preklet, ker živi v laži. Sodba nad duhovi in nauki je namreč naloga kristjanov – sodba ljudem pa je pridržana Bogu! Tako bi tudi dunajski nadškof in kardinal moral povedati, da je nauk Korana zanesljivo zmoten – morda tudi kar lažen (če je Mohamed vedel, da so njegovi stihi dejansko Satanovi stihi, kakor je naslovil svojo knjigo indijski pisatelj Salman Rushdie (1988), ki je doslej svoj pogum plačal z izgubljenim očesom po atentatu v Chautauqua Institution in Chautauqua, v New Yorku, leta 2022. Tudi sodba, ali islam laže ali pa se le moti, ni naša. Naše pa je, da vemo, kaj je resnica in od koga izhaja. Veliko muslimanov vendar živi tako zvesto v skladu s tem, kar in kako verujejo, da imam sam vtis, da gre največkrat za zmoto, ki ni pogubna, razen če kdo v zmoti vztraja, čeprav je opozorjen na neresničnost njenih trditev. V znanosti in veri nasprotujočih si trditev ni mogoče sestavljati v neko širšo in univerzalno prepričanje, kakor to delajo sinkretisti v filozofiji in ekumenisti v veri, ker ne jemljejo zares tega, o kakšni edinosti je govoril Jezus v svoji molitvi k Očetu: »In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno« (Jn 17,22). Torej biti eno, ja, gotovo, ampak samo na en način: kakor sta Oče in Sin eno! Vse drugo je laž, še posebej, če to učijo ljudje z izbrano splošno in versko izobrazbo! Ne eno, kakor sta za nekaj časa in v nekaterih rečeh lahko »eno« rimski škof in carigrajski ali kijevski ali moskovski ali kateri koli patriarh; kakor sta rimski škof in kateri koli od voditeljev reformiranih cerkva, ki so danes v veliki meri dlje od nauka Božje besede, kakor cerkev dunajskega nadškofa Schönborna, ki mu iz srca želim resnične edinosti z Očetom, Sinom in Svetim Duhom v vsem, kar nam Božja beseda govori po svoji knjigi, bolj točno: po svoji zbirki 66 knjig…
“… bolj točno: po svoji zbirki 66 knjig…”
Meni je število 73 bolj primerno. Če se omejimo na število 66, izpade Eleazar, ki je zame bržčas največji “frajer” stare zaveze. Eleazar je raje, kot da bi se delal, da jé žrtveno meso, stopil k mučilnemu kolesu. Umrl je pod udarci.