Kaj je v resnici progresivno (napredno) in kaj je konzervativno (nazadnjaško) ?

Na družbo lahko gledamo in jo raziskujemo iz različnih izhodišč

V razprave o delovanju sodobne družbe, njenem razvoju, nadaljnji poti in mnogih stranpoteh se vključujemo mnogi. To je seveda prav. Temelj demokracije je ravno pluralizem. Vendar je pri tem treba razumeti, da vsakdo med nami pristopa z različnimi stališči oz. se tega loteva z drugačnih izhodišč. Moje izhaja iz spoznanj oz. problemov, nastalih pri preučevanju sodobne organizacijske teorije in prakse s posebnim poudarkom na razumevanju pojma kakovost.

Vse ostalo razmišljanje je neposredno povezano s težavami, ki nastajajo pri poteh za doseganje čimbolj kakovostnega vodenja poslovnih in drugih procesov tako v zasebnem življenju, družbenemu bivanju in na koncu tudi na področju zagotavljanja virov za preživetje tako posameznika kot družine in družbene skupnosti v celoti – preko profitnega, javnega in neprofitnega sektorja.

»Kakovost za telebane«

Ko govorimo o kakovosti, te ne moremo obravnavati na način, da obstajajo različne kakovosti, temveč da je kakovost enoznačna – da vsi enotno razumemo, kaj je kakovost na nekem področju. Pri tem se soočamo z dvema ključnima pojmoma oz. elementoma pri obravnavani kakovosti.

1. Kakovost je v osnovi matematični pojem, ki opredeli, koliko je dobrih izdelkov (ali storitev) glede na vse izdelke (ali storitve) v odstotkih. To po domače pomeni, da če je od 100 proizvedenih avtomobilov 80 avtomobilov brez okvar, je to 80-odstotna kakovost. To je cilj.
2. Drug element pa je pot, kako doseči oz. bolj posodobljeno, kako stalno izboljševati obstoječo kakovost. Temu pa poenostavljeno lahko rečemo pot za dosego cilja – kakovosten izdelek (storitev).

Napisane so debele knjige, množica razprav, objavljenih je nešteto znanstvenih, strokovnih in povsem poljudnih člankov o tej tematiki. Tudi jaz imam kar nekaj objavljenega na to tematiko z različnih vidikov in različnih kontekstov. Danes je tako že samo po sebi umevno, da so izdelki in storitve visoke kakovosti ter se posledično sploh ne zavedamo, kako dobro (kakovostno) živimo.

Ali danes res živimo slabše kot nekoč ?

Poglejmo si nekaj primerov iz našega vsakdanjega življenja (pa ne bom omenjal visokotehnoloških izdelkov ipd.):

• Stranišča na izplakovanja, tekoča voda, možnost tople vode za umivanje ipd., kar je bilo še pred 100 leti izjemno redka dobrina. V filmu Adlon – Družinska saga cesar Vilijem II hodi v hotel, ker je ta imel v apartmajih banjo s tekočo toplo vodo. Danes je to nekako samoumevno v večini družinskih hišah in stanovanjih. Lahko, da obstajajo izjeme, pa vendar …
• Imeti pralni stroj, ki je danes splošna dobrina, so bile še pred 60 leti sanje. To je omogočilo vsakodnevno preoblačenje (celo večkrat na dan), kar so nekoč lahko delale samo najpremožnejše družine, ki so imele zaposlene perice.
• Dostopni varni avtomobili in sorazmerna dobra prometna infrastruktura: danes imamo v Sloveniji (tako je tudi drugod v Evropi) praktično po dva avtomobila na družino, pa imamo resda še vedno veliko smrtnih žrtev nesreč (cca 110 v zadnjih letih). Okoli leta 1970 je bilo žrtev več kot 700, ob podatku, da je bil tedaj 1 avtomobil na 50 prebivalcev.
• Veliko več prostega časa in razpoložljivih sredstev nas vodi k sklepu, da je dopustovanje na morju kar »temeljna človekova pravica«. Nekoč je bilo to samo za gornji sloj prebivalstva, zato so vsi socialistični sistemi ljudem ponujali »sindikalni« turizem kot enega izmed ključnih privlačnosti kolektivizma. Kapacitete so bile seveda temu primerno »kakovostne« (razen za tiste, ki so bili bolj enaki kot drugi). Danes je neverjetno veliko ljudi, ki lahko plačajo storitve v razkošnih hotelih, kampih (mobilne hišice z bazeni, razkošnimi bazenskimi kompleksi ipd.), na eksotičnih destinacijah po celem svetu. Vse je polno. Itd.

Za dvig kakovosti je zaslužno tržno gospodarstvo in ne »ideje« socializma

Vse to je bilo najprej dostopno na Zahodu, kjer je bil doma kapitalizem. V socializmu so bili tega deležni samo pripadniki »avantgarde«. Kako je to mogoče, ko pa so bili socialistični sistemi »naprednejši«, človeku prijazni, kjer se »ni izkoriščalo« človeka po človeku ipd. ? To zelo očitno kaže, da je bil t. i. nazadnjaški zahodni kapitalizem, temelječ na tržnem gospodarstvu, meritokraciji, z vrednotami, nastalimi skozi razvoj judovsko krščanske tradicije, spoštovanjem osebne svobode, svetosti lastnine ipd., ključen za napredek kakovosti življenja na vseh področjih.

V teh organizacijskih kulturah tudi lahko prepoznamo:

• timski in procesni pristop k izvajanju aktivnosti,
• kvaliteten SIKOOP (sistem informacij, komunikacij, odločanja, odgovornosti in planiranja), ki je ključen za vzpostavitev procesa stalnih izboljšav,
• kvalitetno vodenje na vseh nivojih, kar ob vsem ostalem omogoča stalno izgrajevanje in delitev znanja tako znotraj organizacije, kot s partnerji in vedno pogosteje tudi s konkurenco (lep primer je sodobna avtomobilska industrija) ipd.

Za inovacije (dvig kakovosti) je potrebna ustrezna organizacijska kultura

To pa je ključ za inovativno družbo, ki omogoča stalen napredek na vseh področjih. To pomeni, da je za dosego cilja (kakovost) očitno možna samo pot, ki sem jo opisal v zadnjih nekaj vrsticah. Je pa ta pot seveda zahtevna in je za dosego cilja treba vložiti veliko energije. Nagrada za to pa je velika in je pot vredna truda. Če je cilj dosežen z lahkoto, potem ga ne znamo ceniti. Lep primer so ljudje z druge strani železne zavese, ki so brez truda prišli do velikega bogastva, ki ga ne znajo ceniti (jim to nekako pripada samo po sebi).

Sedaj pa na dilemo, ali moramo svet vedno dojemati binarno; če je desnica, je tudi levica, če obstaja skrajna levica, mora obstajati tudi skrajna desnica ipd. Princip jing in jang  pri kakovosti preprosto nima mesta. Kakovosten izdelek (storitev) je možno doseči samo s potjo, ki to kakovost omogoča. Ta pa v socializmu nima mesta. Zato tudi socializem razen neskončnega gorja (revščina, na milijone kruto ubitih prebivalcev, izjemnega trpljenja) ni k blagostanju (kakovosti življenja) prinesel nič. Je le teoretično blefiranje brez prave praktične vrednosti.

Eno so besede, drugo pa dejanja

Če to pogledamo z družbenega vidika, lahko hitro vidimo, da je napredno v resnici tisto, kar zgleda nazadnjaško, in nazadnjaško tisto, kar zase trdi, da je napredno. Levičarstvo je z vsemi svojimi značilnostmi zelo zelo daleč od naprednosti. Levičarji po celem svetu v resnici nasprotujejo napredku. Ne samo to. Njihov namen je neposreden napad na kakovost življenja, ki pa se mu v resnici sami nikakor ne želijo odreči. Ali poznate kakšnega gorečega nasprotnika jedrskih elektrarn, ki bi odvil kakšno svojo žarnico v stanovanju ? Se je Luka Mesec (in njemu podobni) pripravljen odreči udobju, ki mu ga omogoča osebni avtomobil? Propagandna vožnja z vlakom je seveda propagandna laž. Levičarji so veliki nasprotniki ZDA, nikoli pa ne zamudijo priložnosti, da bi se odpravili na obisk ZDA (še posebej, če je to zastonj in pri tem celo dobijo dnevnice). Nika nam kar naprej pošilja slike iz eksotičnih krajev, a po njenih besedah bi v resnici pričakovali v raševine oblečeno Mati Terezo, ki v najrevnejših predelih sveta pomaga ubogim. Primerov je neskončno.

Filozofi, ki izhajajo z drugega izhodišča in ne morejo preiti iz koncepta teza – antiteza – sinteza, poskušajo vedno najti za vsako stvar pod in antipod in na osnovi tega poskusiti poiskati nekakšen kompromis med obema. Velikokrat je to povsem na silo. V resnici je to idealizacija. Praksa namreč pokaže povsem drugačno sliko. Napredek kakovosti življenja je posledica neprestanih malih izboljšav tako na tehnološkem kot na družbenem področju tako danes kot v bližnji in daljši prihodnosti. Levičarji vseh vrst pa obljubljajo izjemno svetlo prihodnost, pri čemer moramo sedaj sprejeti velike osebne žrtve (slabši standard, zmanjšanje osebnih pravic, nadzor nad našim življenjem) in izjemno visoko stopnjo nasilja nad prebivalstvom. Nosilci napredka (mi smo jim včasih rekli avantgarda delavskega razreda) pa po navadi blagostanje doživljajo tudi danes, dokler jih revolucija ne požre (revolucija žre lastne otroke že vsaj od francoske revolucije dalje).

P.S.:

Resnica je resnično samo ena, le do nje je pogosto zelo zelooo težko priti. In tu nikakor ne mislim, da jaz posedujem resnico. Samo opozarjam na to, da ko se postavi dogma, o kateri ne smeš dvomiti, je treba biti zelo previden. Še posebej takrat, ko se na daleč vidi politična (in posledično materialna) korist tistega, ki podpira to »edino resnico«. To sem zapisal v eni izmed mojih prvih kolumn (https://casnik.si/resnica-je-samo-ena-vendar-je-tezko-priti-do-nje/). In dogma o progresivnosti t. i. levičarjev in nazadnjaštvu t. i. desničarjev je ena izmed dogem, ki jo treba temeljito pretehtati. Upam, da sem dal dodatno podlago k trditvi, da ta dogma nikakor ne velja.