Predsednik Socialnih demokratov Igor Lukšič ima s socialnimi idejami toliko skupnega kot bratje Marx. Bratje Marx imajo z mislecem socializma Karlom Marxom skupno le ime, Igor Lukšič pa zastopa socialno idejo zgolj z besedami, s svojim ravnanjem pa je kapitalist z željo postati fevdalist. Ne moti me socialistično razglabljanje gospoda Lukšiča.
Vsak v Sloveniji ima lahko svoje mnenje. Moti me, da so njegove izjave dvolične. No, kolikšna bi bila plača gospoda Lukšiča in koliko bi bilo zaposlenih v javnih upravi, če ne bi bilo mednarodnih kapitalskih trgov, kjer si je Slovenija v zadnjih šestih letih izposodila pol slovenskega BDP? Če Lukšič kritizira kapital in njegove interese, nepoštene finančne in kapitalske trge ter hkrati še zavira privatizacijo, potem pač ne more v isti sapi podpirati čezmerne državne porabe. Ne more trditi, da je kapital slab, če si že leta svojo plačo in plačo sodelavcev izplačuje z zadolževanjem na mednarodnih kapitalskih trgih. In država je brez dvoma tista ustanova v Sloveniji, ki najbolj za svoje potrebe uporablja mednarodne kapitalske trge.
Letošnja poletna vročina, kot kaže, ni skisala le mleka na planšarijah, ampak tudi možgane naših politikov. No, morda se motim. Mogoče so politiki že vseskozi takšni, vendar pa so se v poletni vročini vsi preostali umaknili na hladno in v pregretem ozračju so završale neumnosti in dvoličnost političnih interesov. Seveda tudi od najbolj gostobesednega člana Pozitivne Slovenije Gašparja Gašparja Mišiča, ki brez kakršnegakoli pomisleka zanika politično ozadje.
Toda ob vse pogostejših opozorilih tako doma kot tudi v tujini bi lahko vsaj malo prisluhnili tistim, ki plačujemo.
Slovenije ne bo rešil čas, ta nas bo kvečjemu povozil. Strinjam se, da varčevalni ukrepi, ki jih zahteva Bruselj od vlade, ne bodo potegnili Slovenije iz blata, v katero je zabredla. Varčevalni ukrepi so le glavni pogoj, ki bo vladi omogočil, da sestavi poslovno okolje, v katerem se bo dalo živeti in delati, na pa zgolj prilagajati danim razmeram. In seveda če že govorimo o dvoličnosti, je od politike najmanj nemoralno, da se upira lastnemu varčevanju, brez sramu pa še bolj zategne pas davkoplačevalcem in z ukrepi ob delo spravi nove tisoče državljanov.
Dvoličnosti ni ne konca ne kraja. Del javnih uslužbencev je letos denimo dobil izplačan lanski regres, ker naj lansko zmanjšanje v okviru varčevalnih ukrepov ne bi bilo zakonito. Zakone je treba spoštovati, pravijo. Se strinjam. Toda potem naj jih spoštujejo tudi takrat, ko je treba vrniti preveč izplačane plače.
Več: Finance
