156. člen prav z ničemer ne onemogoči izvedbe ustavno korektnega sodnega postopka.
Mag. Matevž Krivic nima na voljo prav nobenega argumenta, ki bi ga izvlekel iz jame, ki mi jo je kopal, a nato vanjo zdrsnil sam. Primerno je, da človek kdaj stopi korak nazaj in napako prizna, a znano je tudi, da od mag. Krivica tega seveda ne bomo dočakali. Lažje se je zateči k sprevračanju argumentov, ki so ga potisnili ob zid in k spremljajočemu stopnjevanju nestrokovne retorike.
Kljub temu, ob dejstvu, da Slovenija nima tradicije demokratične ustavnosti in nima študija, ki bi omogočal možnost temeljitega spoznavanja mednarodne ustavne znanosti, se mag. Krivic kot samouk še dobro drži. On vsaj ve, da so svobodne in enake volitve ena od ustavno najstrože varovanih vrednot. Vsakršno pravno ureditev ali razlago pravne norme, ki bi potencialno načela to osrednjo ustavno vrednoto, mednarodna ustavnosodna praksa enotno presoja z najstrožjim testom presoje. To med drugim pomeni, da se mora pravo ustavno skladno razlagati na način, ki cilj, ki ga neka pravna ureditev zasleduje, doseže s tisto razlago, ki je za varovano vrednoto svobodnih in enakih volitev manj obremenjujoča. Kdor pozna te osnove primerjalne ustavne znanosti (v Sloveniji jih mnogi ne in med temi sta, kot kaže, tudi kazenska pravnika dr. Šugmanova in dr. Gorkič, ki jima odgovarjam v drugem prispevku), ve, da 156. člena ustave, ki sodniku izrecno zapoveduje začasno prekinitev postopka v primeru neustavnosti zakona, ni mogoče razlagati na način, ki bi ogrozil ustavno zavarovano vrednoto svobodnih in enakih volitev. Vsekakor ne ob dejstvu, da obstaja razlaga 156. člena, ki povsem ohrani to najbolj zavarovano ustavno vrednoto ter hkrati prav z ničemer ne onemogoči izvedbe ustavno korektnega sodnega postopka. Mag. Krivic nikoli in nikdar ne bo mogel čez to oviro. Ves trud, ki ga je v zadnjem prispevku vložil v to, da bi prikazal, kako je vseeno splezal z dna jame z gladkimi stenami, kamor je zdrsnil, zgolj razkrije sprevračanje osnov ustavne stroke in tega ključnega argumenta. Pa poglejmo nekaj primerov.
Avtomatične neprekinitve sodnega postopka ni
Prvič, mag. Krivic zasluti, da se ne bo mogel izvleči, razen če bi bralec morda predpostavljal, da v 156. členu že samo po sebi piše to, kar povsem neresno trdi zgolj Krivic sam, da namreč redni sodnik tudi v primeru, ko bi to ogrozilo svobodne in enake volitve (sic!), ne sme uporabiti izrecne zahteve 156. člena po prekinitvi postopka zaradi razrešitve predhodnega vprašanja na ustavnem sodišču. To seveda ne piše, kajti 156. člen je neizogibno treba interpretirati. To pomeni, da je interpretacija v različnih primerih (običajnih in tistih povsem neobičajnih, ki povzročijo nepopravljiv »domino effect« proti svobodnim volitvam) že po naravi stvari neizogibno različna. Da naj bi Krivičeva razlaga o avtomatični neprekinitvi sodnega postopka bila zapisana že kar v členu samem ali da naj bi celo veljala tudi v kontekstu, ko bi z njo povzročili »domino effect« proti demokratičnim volitvam, si je torej izmislil sam. Takega radikalnega, z osnovami ustavnega prava skreganega mnenja, niti pod razno ne delita primerjalna ustavnopravna praksa in teorija, kot si mag. Krivic sicer želi. Že zadnjič sem namreč pojasnil (ta bistveni del Krivic prikladno zamolči): šlo bi za nezaslišano zavajanje, ko bi razlago iz konteksta običajnih primerov, ki očitno ne zahtevajo prekinitve, nekritično presajali v kontekst, kjer takšna razlaga neposredno ogrozi svobodne in enake volitve. Mag. Krivic napravi prav to, očitno v upanju, da bi mu nekritični bralec sledil.
Komur je krivda »nedvomno dokazana«, mora biti obsojen
Drugič, mag. Krivic nato zapiše, da bi moral sam najprej dokazati z argumentom, da v 156. členu res piše to, kar trdim, in da bi šele potem sodišču lahko očital, da tega ni upoštevalo. Več kot očitno je, da je ključni in neizpodbojni dokaz tisti, ki sem ga izrecno obrazložil in ga zgoraj ponavljam. Le ob taki razlagi 156. člena se je mogoče zavarovati zoper nepopravljiv poseg v ustavno najstrožje varovano vrednoto svobodnih in enakih volitev ter hkrati prav v ničemer ogroziti kazenskega postopka. Kdor poskuša relativizirati ta znani kronski argument ustavnega diskurza, nima na voljo prav nobenega veljavnega protiargumenta, ker ta ne obstaja. Mag. Krivic se zgolj smeši, ko kot »protiargument« navaja primer »kakšne nedvomno krive matere«, ki da je po tej logiki tudi »ne bi smeli obsoditi«, ker bi sodba posegla v pravice njenih otrok. Kje vendar v mojem argumentu je našel trditev, da zaradi posega v svobodne volitve političnih prvakov, mater ali kogarkoli »ne smemo obsoditi«? Vsakdo, ki mu je krivda »nedvomno dokazana«, mora biti obsojen. Proti temu ni nihče. Po prekinitvi in odločitvi ustavnega sodišča o predhodnem vprašanju bi sodišče postopek povsem legitimno nadaljevalo – do obsodbe ali oprostitve. Le tako ne gre, da bi povzročili nepopravljiv poseg v pravice še pred obsodbo, kar pa je ravno tisto, kar si je sodišče privoščilo. Ustava torej prepoveduje, da bi se radikalno poseglo v temeljno ustavno vrednoto svobodnih in enakih volitev, ko obstajajo neškodljiva sredstva, ki hkrati prav v ničemer ne preprečijo postopka. S svojim »kvazi argumentom« mag. Krivic očitno spet meri na neukega bralca, v resnici pa s tem priznava, da so spodaj na dnu jame, kamor se je spravil, stene gladke, oprimka pa nikjer.
Več: Delo
