K. Hočevar, Družina; Kardinal Rode: »Kakršni smo mi, taki so časi«

Na predstavitvi knjige Radost in lepota vere, danes, 23. septembra, na rojstni dan kardinala Franca Rodeta, je lazarist Robert Petkovšek dejal, da je nova knjiga »zbirka priložnostnih razmišljanj in nagovorov. Obenem pa tudi nekakšen duhovni, kulturni in biografski portret avtorja. V najdemo na preprost in pronicljiv način zapisane misli o njegovem razumevanju krščanstva, o tem, kako se je krščanska vera uresničevala v naši zahodni in slovenski zgodovini, o tem, kakšno vizijo odpira za naprej, o tem, kako je mogoče vero živeti tu in sedaj.«

O vsebini knjige in sploh življenjskem jubileju se je Petkovšek pogovarjal z jubilantom.

Kardinal Franc Rode na svoj 80. rojstni dan o ….

*razliki med radostjo in veseljem:

»Nič zemeljskega ni v naši veri. Celo neizmernost materialnega prostora je zgolj podoba naše lakote. Vsaka omejitev nas vodi v upor, in vsaka omejitev razkači naše želje,« je zapisal švicarski pesnik. Človek, bitje neskončnosti, človek, bitje neskončnih zahtev, človek, bitje neomejenih želja. To je človek. Omejevati človeka na kakršnokoli ideologijo in bodisi zgodovinsko bodisi miselno, pomeni pohabiti človeka. Vera odpira neskončna obzorja v človeku. Zato je vera bogastvo, je lepota, vera je globoka radost za človeka. Človek bitje neskončnosti. Sv. Avguštin pravi: Človek je »zmožen Boga«. Najvišje, kar je. Človek ni pritlehno bitje, človek je neskončno velik. Kot pravi Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe.« Ali kot pravi Nietzsche: »Vsak trenutek človekove sreče zahteva večnost.« Vera ravno to prinaša človeku. Jemlje človeka v njegovi globini, v njegovem bogastvu, v njegovi neskončnosti in zato je tisto, kar je po mojem nenadomestljivi del njegove eksistence: njegova radost in lepota njegovega življenja.

*o spodbujanju Slovencev k samozavesti

»Ko sem prišel po osmih letih bivanja iz Pariza v Slovenijo, je bil moj vtis, da prihajam med ponižano ljudstvo, med ustrahovan narod, med narod, ki ni prebujen, predvsem med kristjani sem to čutil. Kot človek, ki je dihal zrak svobode na zahodu, v Franciji, sem čutil potrebo, da predvsem mlade na in študente na teološki fakulteti in na teoloških tečajih, prebujam, jim predstavim možnost bogatejšega življenja, možnost lepšega življenja. Tako sem na Teološki fakulteti pri predavanju osnovnega bogoslovja na začetku vsake ure predstavil nekega avtorja, pesnika, pisatelja, filozofa, razložil njegovo misel in to podal v desetih minutah. Vse te misli so bile v smislu prebujanja. In v smislu klica k bogatem življenju. Naše življenje je lahko sila klavrno, lahko sila ubogo, lahko sila potlačeno, lahko pa tudi izredno lepa drama bogastva čustev, misli, opazovanj in uživanja lepote vsega stvarstva. To sem hotel podati.« /…/ Moram pa reči, da sem se v začetku čutil dosti prikrajšanega in sem si sam ponavljal pesnitev pesnika Baudelaira, ki govori o kralju v močvirni deželi, počutil sem se nekoliko kot kralj v močvirni deželi (kardinal je citiral pesem v francoščini …) »Počutim se kot kralj močvirne dežele, bogat in vendar nemočen, mlad, in vendar že tako star.«

*o misli na prihodnost:

»Pred leti sem bral, da je palestinski voditelj rekel: čas dela za nas. Pa ga je judovski politik rabin popravil: čas ne dela za nikogar, pomembno je, kaj mi delamo s časom. Navezal bi se na sv. Avguština, ki pravi: Mi smo časi. Kakršni smo mi, taki so časi.

*o odločni in jasni besedi nadškofa

»Ko človek dobi ali mu je dodeljena odgovorna služba, se zavest odgovornosti spremeni. V tem smislu me je slovenska javnost velikokrat ni razumela. Treba je razumeti, kaj je zavest odgovornosti. Tukaj ni kompromisov. Z evangeljsko resnico in zahtevami evangelija se ne baranta. In vsak človek, ki živi v zavesti svojega poslanstva, bo tako ravnal. Zavest odgovornosti v moji duhovniški in škofovski službi je bila nekaj tako ostrega, da me tudi noben napad in nobeno sramotenje ali nobeno nasprotovanje ni moglo ustaviti, da bi se upognil. Prerok Izaija govori o mutastih psih. Jaz sem moral govoriti, moral sem spregovoriti in sem govoril tako, kot sem vedno čutil, da je moja škofovska dolžnost.«

Pripis uredništva: več in nadaljevanje o *o vlogi Cerkve v globaliziranem svetu, *o evangelizaciji, *o preživetju naroda brez krščanstva, *o prijateljstvu, *o slovenski besedi na Družina.si