Industrializacija izobraževanja onemogoča prepoznavo odličnosti posameznikov. Večina otrok je v svoji inteligentnosti spregledana, celo zadušena, saj je (o)cenjena predvsem na osnovi koristnosti (seveda ne tiste, ki je za radost v so-bivanju) in »ponavljavščine«, to je da se dobro naučiš, pravilno ponoviš in zato dobiš odlično oceno, kar je sestavni del ukalupljanja v koncepte uporabnosti. Če je ob začetku osnovnega izobraževanja večina otrok (98 %) ocenjenih kot visoko nadarjenih, pa je ob koncu takšnih le še peščica (2 %). To dejstvo je kazalnik »nemega krika« številnih, ne le v osebni odličnosti spregledanih otrok, pač pa po »strokovnih« prijemih sedanjega izobraževalnega sistema tudi zadušenih osebnosti. Večina pač nima daru za skladiščenje oz. ponavljanje ogromne količine podatkov in to na vseh področjih usposabljanja. Osebno izvirno(st) je nemogoče ukalupiti v splošnost. Nekateri ljudje imajo izjemno sposobnost pomnjenja (ali je teh 2 %?), toda odlična je lahko tudi drugačna inteligentnost – npr. v intuitivnosti ali morda v tehnični spretnosti; drugi so odlični v čustveni ali duhovni inteligenci; so osebe z izjemno estetsko, likovno, oblikovno inteligenco; nekateri so izjemno obdarjeni za odnos z zemljo, rastlinami, živalmi … in bi bilo vredno in pomembno, da vsakega odkrijemo in potrdimo na njegovem osebnostnem področju odličnosti.
Če je pedagogika res pedagoška, kar naj bi v pomenu besede tudi bila (grško παιδαγωγoς – paidagōgós vzgojitelj), potem je njena naloga vsakega ovrednotiti v izvorni posebnosti njegove osebnosti in poklicanosti ter mu pomagati k razvoju in razcvetu. To najprej pomeni: prepoznati posameznika v njegovi nadarjenosti (to ozavestiti v konkretnih talentih), ga v njej potrditi ter spodbuditi k razvoju in uporabi v dopolnjujočem družbenem sožitju. Prav tako je treba prepoznati posameznikova šibka področja, v katerih ga bo treba tudi sprejeti (v realnosti njegove osebe »objeti«) in spremljati tako, da se v njem ne bodo razbohotile škodljive frustracije (ogroženost in možnost za manipulacije), pač pa bo postal prav zaradi sprejetosti v omejenosti v odnosu do drugih simpatičen in v samozavestnem veselju dopolnjujoč. Že iz svetih knjig lahko razberemo temeljne vzgojno-izobraževalne pristope: 1. vreden si ‒ imaš (p)osebne talente; 2. to, kar zmoreš, moraš in 3. nikar se ne boj, saj sem s teboj.
Tako zelo poveličevana sposobnost pomnjenja in ponavljanja »pravilnih« odgovorov (robotizacija) ni edina niti za naš čas najpomembnejša inteligentnost. Prav nasprotno. Ljudje z dobro ukalupljeno pametjo, izpostavljeni na odgovornih mestih, so največja ovira evolucijskega premika.» Ponavljavščina« ohranja obstoječe stanje in neredko celo poglablja/utrjuje njegove problematične smernice. »Inteligentni« ponavljalci, trdo držeč se naučenega, najtežje izpustijo svojo gotovost in prepustijo misel (tudi misel drugih), da se razvija. Že tako majna sposobnost evolucijskega preraščanja (v povprečju smo le v ca. 5 % sposobni prerasti priučeno) je pri njih še šibkejša tudi zato, ker so bili v svoji ukalupljeni »pametnosti« nenehno in na raznolike načine potrjevani, kar misel, kot ugotavlja nevroznanost, še bolj navezuje na priučeno »pravilnost«. Zaradi dodatnih ugodnosti in nagrajevanja za uslužno »pametnost« in predanost pa se posameznik tudi težko reši iz okvirov, v katerih je. »Edina stvar, ki me ovira pri mojih odkritjih, je izobrazba,« je govoril Einstein. Velika ovira za družbeni evolucijski preboj so tisti odlični izobraženci, ki so ujeti v ugodnost svojega položaja.
Naš čas potrebuje ljudi, ki bodo znali najti nove poti do boljših rezultatov; potrebujemo ljudi, ki bodo zmogli usmeriti misel k novostim in nas tako rešiti iz globokih kolesnic problematične utečenosti, v kateri smo očitno obtičali. Takšni ljudje običajno niso odlični ponavljalci. Prav nasprotno: geniji, v katerih se prebujajo pozitivni, konstruktivni miselni premiki, so večinoma ljudje z napako. Ker njihov miselni sistem ne more do dobrih (pravilnih) rezultatov po utečeni poti, njihova misel najde obvoznico. In prav ta je odkritje – evolucijski preboj, uvid novosti. Ne gre spregledovati , da je usposobljenost za radostno (so)bivanje temeljni pedagoški uspeh. Samo prepoznani v izvirnosti in realnosti svoje osebnosti, sprejeti in ovrednoteni ter priučeni za medsebojno spoštljivost, pravičnost in odgovornost se lahko samozavestno sprejemamo in spoznavamo v priložnostih, ki jih nudi življenje, ki je razpeto med dobrim in hudim, med močjo in nemočjo. Takšni, neogroženi, lažje sprejemamo druge in drugačne ter se z njimi dopolnjujemo.
Pripis uredništva: Celoten članek lahko preberete na blogu Socialnega tedna 2017.
