Najhujša utvara sedanje dobro pripravljene in odlično organizirane politične »krize« je, da bo po njej vse drugače. Pa ne bo! Ne bo drugače, ker se ne bo spremenila temeljna paradigma našega sobivanja. Spremembi temeljnih paradigem med Slovenci sta bili v bistvu dve. Prva je prišla počasi, s prepričevanjem in poukom in je pomenila vključitev naših prednikov v krščansko Evropo. Preden smo Slovenci osvojili in privzeli katoliški značaj, ki nas do neke mere še danes krasi, preden smo poštenost, pridnost, resnicoljubnost in miroljubnost sprejeli za svoje, je preteklo kar nekaj stoletij. Vse našteto je uničila revolucija, ki si je med svoje najpomembnejše točke zapisala »spremembo slovenskega narodnega značaja«. Namesto poštenosti gojimo zdaj »nadmudrivanje«, namesto pridnosti gojimo lenobo, namesto resnicoljubnosti gojimo zdaj laž, namesto miroljubnost smo polnili Hudo jamo in Kočevski Rog in drugih 600 morišč in se še vedno najdejo taki, ki na »vstajah« nosijo plakate, ki pozivajo k nadaljevanju udbovskega posla, da ne govorimo o komentatorjih na internetu, ki razodevajo vso bedo Gabrove šole, namesto zvestobe gojimo nezvestobo, namesto ljubezni sebičnost, namesto poguma beg, mlahavost in zahrbtnost.
Dobro pripravljena politična kriza
Politična kriza je odličen primer dobro organiziranega in pripravljenega scenarija, ki sloni na načrtno gojenem nezadovoljstvu (da so najbolj nezadovoljni prav tisti, ki še nikoli niso ostali mesec dni brez plače in da so le-te nadpovprečne kaže kako na glavo je vse skupaj obrnjeno), ki ima svoje osnove v finančni krizi države, ki se prenaša na vse gospodarstvo, ki je odvisno od državnih pipic in na tkim. »civilno družbo«, ki živi samo od države in ne od prispevkov svojih članov, v političnem refleksu dedičev totalitarizma proti slovenski pomladi, na privilegijih preteklega režima in na nesposobnosti, da bi spremenili svojo miselnost in začeli delati drugače.
Eden od najpomembnejših temeljev sedanjega politično-gospodarskega trenutka je pomanjkanje lustracije, ki so ga preventivno zablokirali, ko je »Ustavimo desnico!« postal bojni krik vseh privilegirancev. Dejstvo, da je pri nas »levo« normalno, »desno« pa bolno, nas hromi. Naš odnos do lastnine je še vse preveč socialistični, kako bi sicer razumeli šefa sindikata, ki lastniku zapoveduje komu in kako naj proda podjetje, ki mu pripada. Kako naj razumemo, da je nekdo lastnik nečesa, a nima pravice do svojega, ker mu je vzeta posest? Od tod pa do neumnosti, ki jih govorijo o »divjem kapitalizmu« v katerega naj bi nas peljala socialdemokracija pa nismo daleč.
»Levičarska« Slovenija
V levo nagnjena Slovenija si dovoli tudi očitne prestopke v sklepanju. Saj veste, prva žrtev vojne je resnica, a resnica je trajna žrtev revolucije. Dokler ne bomo spremenili naše drže do objektivne resnice, dokler si bomo lagali kar po dolgem in počez, do tedaj bo mogoče krojiti miselnost ljudi po svojih sedanjih potrebah. PS je šolski primer take drže. Dokler se je Jankoviću nasmihal mandatarski stolček, ki ga je potem tako banalno zapravil, do tedaj so govorili eno, zdaj delajo in govorijo drugače. Sicer je taka hinavščina del političnega življenja, ampak tu gre stvar v skrajnosti. A napak pri logičnem sklepanju in zvestobi resnici ne zasledimo samo pri politikih. Novinarji, dežurni komentatorji, filozofi, celo duhovniki nismo imuni na nategovanje dejstev za naše trenutne potrebe. Torej moramo od laži vsi imeti neko korist (npr. množična laž o dejanskem prebivališču zaradi kilometrin ali pa dejanskega statusa premnogih »samskih« mamic zaradi vrtcev, prispevkov in davkarije), od resnice pa na videz nobene. Dokler ne bomo zapovedi »ne pričaj po krivem!« vzeli za svoje, do tedaj jutri ne bo nič drugače kakor danes. Odpravljanje temeljne laži v naši družbi, t.j. dejstva revolucije in vzrokov in posledic, je naloga, ki nas čaka.
Po množični stavki, dobro pripravljeni politični krizi in sistematično ustvarjenega kaosa teh dni, jutri ne bo nič drugače, ker med nami ni nobene volje, da bi na vseh ravneh začeli, misliti, govoriti in delati drugače. Med skrajneži, ki nasprotujejo družini, veri in njenim pojavom, resnici, poštenosti, spoštovanju drugače mislečih, med dobro plačanimi delavci javnega sektorja, med privilegiranci preteklega sistema, v nikoli prevetrenem sodstvu kjer še vedno vlada pravi komunistični duh, med novinarji, ki so polni osebne in cehovske antipatije do vsega, kar ni »našega« t.j. globoko kontinuitetnega, med udbo-mafijci, med sindikalisti, ki so 20 let molčali in skrbeli predvsem zase in kar je še ta trenutek dejanskih centrov moči v naši domovini, ni nobenega, ampak nobenega znaka, da bi spremenili svoje mišljenje. Prepričan sem celo o nasprotnem, vsi našteti so prepričani, da je zlo v strankah, ki jih ne zastopajo; v Cerkvi, ki uči o dobrem in slabem kljub lastnemu maslu na glavi in si s tem nakopava upravičene in zlobne očitke, ki so že del njene pokore; da so premalo ljudi zmetali v jame saj so – oh groza – še vedno tukaj in niso več tiho, temveč sodelujejo in zmagujejo na volitvah, v bitkah za zgodovinsko resnico in v boju za prihodnost Slovenije. Zlo je za premnoge v Sloveniji poosebljeno v drugače mislečih, ki si jemljejo pravico, da obstajajo in da resno gojijo prepričanje, da je demokracija politična ureditev, ki omogoča sodelovanje vsem. Zlo je za premnoge v tem, da niso več elita, niti avantgarda, niti edini, ki imajo prav.
Boljša prihodnost je v naših rokah
Prihodnost Slovenije in našega naroda je pravzaprav v ponovni priključitvi tisočletnemu toku prepričevanja in vzgajanja, ki ga je začela Cerkev pred več kot 1250 leti. Ne mislim, da morajo vsi Slovenci biti ali spet postati katoličani, ne, to je mimo, temveč vrnitev smislu sprejemanja resničnih vrednot, ki jih vsi tako pogrešamo, o katerih govorimo in o katerih bi redko kdo priznal, da je Cerkev njihova varuhinja in skrbnica.
Sprememba miselnosti in delovanja je temeljni predpogoj, da bo jutri boljše in ne le slabša repriza sedanjosti. Pred dvajsetimi leti smo menili, da bo dovolj, da spremenimo zunanje okvire naše družbene stvarnosti pa bo vse dobro. Danes vemo, da brez notranje, splošne, osebne prenove, ne bo sprememb po katerih kliče ulica, medijska srenja in stara politična garda pa pri tem drži figo v žepu.
Jutri bo nov dan, pa bo vse enako ali pa vse drugače. Izbiramo sami, saj smo svobodni!
Foto: redbook
